Vedno nergamo, da železniške povezave naše prelepe pokrajine niso dovolj dobre in smo prav zaradi tega odrezani od bistvenih dogajanj v tem delu sveta. Res je, da nas naša geostrateška lega uvršča v samo središče Evrope, ampak nam ne avtobusni ne letalski in železniški prevozi ne omogočajo, da bi s tako imenovanim javnim prevozom to strateško lego izkoristili. Če je še pred kratkim celotna pomurska javna prometna infrastruktura temeljila na tovarni Mura, ki je bila hrbtenica vseh prevozov znotraj regije, se je povezovanje regije z zunanjostjo spremenilo predvsem z gradnjo cestne in železniške infrastrukture.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Dobro vino je še vedno cenjeno, ocenjujejo v Vinogradništvu Kolarič
Družina Kolarič je prve trte zasadila daljnega leta 1946. Na sedmih hektarjih vinogradov pridelujejo dvanajst sort, posebej ponosni so na svojo penino.
Tako je s postavitvijo železnice do Madžarske in prek reke Mure pokrajina šele dobila svoje okno v svet in ni bilo več treba uporabljati broda. Če želimo na primer danes priti do Auschwitza, imamo možnost z železnico prek Soprona ali Maribora do Dunaja in potem naprej. Tovrstno potovanje bo trajalo od enajst do osemnajst ur, za vozovnico bomo odšteli od sto petdeset do sto devetdeset evrov. To je cena brez popusta za mlajše od petindvajset let in brez družinskega popusta. Na portalu bahn.de bomo celo dobili namig, da si za tovrstno popotovanje priskrbimo Interrail vozovnico, ki omogoča potovanje v časovnem pasu enega meseca. Te vozovnice veljajo za potovanje v drugem razredu, tisti, ki bi želeli imeti na poti boljši status, bodo morali seči nekoliko globlje v žep.
Čeprav Evropa podpira povezovanje in gradnjo infrastrukture, smo za zdaj še vedno neke vrste skriti žep v njenem središču. Danes je to pač popularno in pokoronske turistične strategije temeljijo na skritih in neodkritih kotičkih, ki so namenjeni manjšim skupinam. Težava je zgolj v dejstvu, da si nenehno skrit in neodkrit za petične turiste, ljudje v teh skritih in neodkritih kotičkih pa nimajo osnovne infrastrukture za dnevno življenje. Naj na tem mestu zgolj spomnimo na pridobitev rimskega imperija, vodovod, ki je za nekatere kraje pri nas še vedno vesoljska ladja. Gre, kot kaže, za nenehno potovanje v drugem razredu. V tem primeru deli vozovnice za prvi in drugi razred oblast s svojimi dejanji. In v tem je težava – da oblast na istem vlaku nekaterim nameni vozovnico za prvi in drugim za drugi razred. Tako je bilo tudi, ko je bil v Nemčiji na demokratičnih volitvah leta 1933 izvoljen Adolf Hitler. Če poenostavimo, je razdelil vozovnice za prvi in drugi razred. V drugega so spadali rasni in krvni sovražniki, politični in moralni nasprotniki. To se konkretno bere Judje, Romi, Slovani, marksisti, liberalci, kristjani, reakcionarji, geji, zabušanti in okoreli kriminalci. Ko enkrat družbo razdeliš na narodne tovariše in tiste druge, ki so v skupnosti tujci, je delitev vozovnic po poštenem ključu dokaj preprosta.
Te dni, natančneje 26. aprila, mineva osemdeset let od transporta Judov iz Prekmurja. Čeprav smo bili vedno skriti in neodkriti žep v središču Evrope, je oblast že takrat znala organizirati transport iz naše regije. Najprej se je zapeljalo do Lendave, v Kanižo in potem naprej. Železnica do Lendave sicer nikoli ni obstajala, vendar je oblast poskrbela, da je potovanje steklo. Nemške železnice so baje vsako vozovnico do Auschwitza in drugih končnih postaj zaračunale, tako da lahko sami izračunate, kakšen posel je to bil, če seštejemo zgolj šest milijonov enosmernih. Povratnih na tem potovanju niso prodajali in kot je to v Evropi v navadi, ko se stvari ne izidejo, hitro vskočijo Američani in Angleži kot rešitelji. Obletnica transporta tako kot druge obletnice ni namenjena zgolj predsednikom, predsednicam in drugim funkcionarjem, da položijo rože. Večina tovrstnih ceremonij je pač reducirana na polaganje rož in naključnemu mimoidočemu se zdi, da gre za cvetličarsko tekmovanje in nič več od tega. Pri vsem skupaj ni ključno vprašanje spomina na tiste, ki so bili odpeljani, množico tistih z enosmerno vozovnico, ampak je ključno vprašanje v spominu, kaj so ti ljudje pomenili v družbi, ko so bili tukaj.
Koliko je regija izgubila, ko je ostala brez intelektualne, politične, obrtniške elite. Kaj so ti ljudje prispevali k razvoju in življenju in koliko časa je trajala obnova, ki je bila s tem na videz nedolžnim potovanjem prekinjena. V tem je vprašanje. Posamezno okolje se ne gradi z danes na jutri, prav tako tradicije nekega znanja in odnosov ni možno nadomestiti v nekaj letih, ampak so za tovrstno obnovo potrebna desetletja. Žal se vse skupaj začne z na videz nedolžno delitvijo na te in one, naše in druge, čemur smo priča tudi danes. Z današnjega zornega kota na tem vlaku niso bili samo oni, tisti drugi, ampak so bili predvsem naši. Tako da če ste Jud, Rom, Slovan, marksist, liberalec, kristjan, reakcionar, gej, zabušant, okoreli kriminalec ali kateri drugi, ki ga mogoče še ni na tem seznamu, vedite, da bi lahko bili tudi vi na tem transportu, ki je peljal zgolj zaradi tega, ker nekomu niste bili všeč. Prav zaradi tega se velja teh ljudi spominjati, vedeti, kaj so pomenili v okolju, in predvsem paziti, da se ne ujamemo ponovno v osnovno zanko delitve na nas in njih. Masel tov.