(KOLUMNA) Izgubljena v ljubezni

Toda hvala Bogu za solze, saj potoki solz očistijo struge žalosti, da lahko zlato duha, ujeto v pesku bolečine, postane svetleče vidno. Sveže poročena, brezmejno zaljubljena sem že pred poroko nekajkrat občutila skoraj neobvladljivo grozo pred smrtjo.

Toda ta je bila že za časa Freuda prepoznana, saj je človek v obdobju velike sreče v strahu pred lastnim izničenjem. Ko se je to umirilo, sem se v nekem obdobju začela počutiti zelo nesigurno, pojavil se je strah pred zapustitvijo in skozi to sem dojela, da si en del mene ne dovoli biti srečen oz. je prepričan, da si take sreče ne zaslužim.

Vsako prijetno žensko sem doživela kot potencialno grožnjo za najin zakon, postala sem ljubo – sumna, »ljubezen« se je menjavala z dvomom. Moj dragi mož mi je bil v takih trenutkih predana opora, enkrat mi je v takem stanju delal terapijo, ki sva jo zaradi joka za kakšno uro prekinila in po umiritvi nadaljevala. To je bila terapija, ko sem v procesu kanaliziranja, ko Božanska svetloba prečiščuje telo, videla  obloge znotraj telesa, ki se morajo še odluščiti.

Ker vem, da je ozaveščanje najhitrejši proces čiščenja, sem si poiskala odličnega terapevta, saj si sam svojega hrbta ne moreš videti. V samo enem srečanju sva pojasnila vzroke moje izgubljenosti.Kot vse, se je tudi to začelo v otroštvu, ko se je oblikoval trikotnik med mano, očetom in mamo. Preveč ljubeč oče brez avtoritete je popolnoma prevzel deklico, ki je mamo doživljala kot rivalko, zato sta na nezavedni ravni postali tekmici, kjer so se mešali občutki krivde in ljubosumlja, sovraštva in jeze.

Ta vzorec ljubezenskega odnosa se je globoko vpisal vame in se je v tako močni obliki izrazil šele sedaj, kljub temu, da sem njegove lovke občutila že prej, vendar so se v prejšnjih odnosih čistili bolj površinski vzorci, ker tudi odnosi niso bili tako globoki, kot je sedaj povezava z mojim možem, mojim zdravilcem, Božjim- darjem. In zgodila se mi je regresija v otroštvo, ko sem se popolnoma izgubila v simbiotični zvezi, ko se je moj jaz želel raztopiti in prepoznati v njem, ko je vse, razen objemov, izgubilo svoj smisel.

Imela sem pogum, da sem se podala v to brezsmiselno bolečo globino iskat korenine svojega Bitja. Srečala sem zapuščeno deklico, ki so jo okoliščine odraščanja  prepričale, da si ne zasluži biti ljubljena, da sama po sebi ni dovolj in da je ni možno ljubiti zaradi nje sama. Bolečina ob tem je bila srce parajoča, začele so se izlivati solze duše, ki tečejo skozi nos in usta. Bila sem popolnoma sama sredi zapuščene, hladne,  puste krajine. In trajalo je neskončno dolgo. Čez čas se je začela  pojavljati rahla svetloba na obzorju, kot sramežljiv sončni vzhod zelo majhnega sonca. Tudi otoplilo se je. Sonce je začelo rasti in se širiti, mi prihajati naproti, dokler se nisem spojila s to čudovito, kristalno čisto, toplo svetlobo, v kateri sem se razblinila. Izginila. Potem pa se je nekaj, kar sem bila zopet jaz, dvignilo in lebdelo in zagledala sem sebe vso osvetljeno, z zlato kroglo na mestu srca. Postala sem Bitje svetlobe, razdvojeno na opazovalca in Žarečo svetlobo. In ta svetloba je bila občutena kot Ljubezen, Sprejemanje, Predaja.

Potem me je prešinila misel, da ljubezen ne rabi razlogov, da je skrivnost, ki se zgodi in da je moj sedanji mož ob najinem prvem srečanju dejal: »It's a heart connectio!« (To je srčna povezava!) Zavladal je Mir. Mir, da je vse popolno ravno takšno, kot je. Da ni potreben noben trud, končno sem občutila to, kar vem. Da sem brezmejno ljubljena in podprta, da sem dovolj. In da ta občutek ni odvisen od naklonjenosti in ljubezni nikogar.

Zato naravnost obožujem regresijo in jo vsake toliko potrebujem, saj se skozi njo moja Bit prečiščuje vse globje in globje in postajam vse bolj in bolj Osvetljena. Neizmerno sem hvaležna za čas, ki ga živiva, ali kot je zapisal mož na svojem profilu ob najini prvi obletnici: »Hvaležna za vsak Trenutek!«

Za vsak Trenutek bližine, ljubezni in tudi bolečine, kajti v »zadovoljni samskosti«, v kateri sem bila pred najinim »spojem«, vsega tega ne bi mogla spoznati, predvsem pa občutiti. Sedaj sem potopljena v Morju Ljubezni (Sea of Love), vendar se ne slepim, saj vem, da me bo še kdaj vrglo na pusto obalo samospoznavanja in očiščevanja.