Za začetek pojasnilo: moj prispevek ni namenjen kritiki kmetijske politike. Sploh ne veljavne. Rad bi le opozoril, da smo potrošniki tisti, ki oblikujemo trg, in da naš izbor v trgovini določa, kaj bodo trgovci prodajali. Verjemite, hitro bodo ugotovili, po čem povprašuje kupec, in se bodo temu hitro prilagodili. Tako kot pri vsem na svetu je tudi v tej dejavnosti zaslužek edini svetnik. Božično-novoletni čas je tisti del v letu, ko se praviloma mize bolj šibijo pod težo hrane kot med letom. Neredko se pretirava z nakupi in v teh dneh se lažje odpre denarnica. Ne le za darila, poveča se povpraševanje po hrani, tudi po mesu. In temu je namenjeno moje razmišljanje. Le kdo bi se v času, ko z vseh koncev diši po kuhanem vinu, spraševal, od kod je meso, ki ga je kupil. Morda pa bi bilo to dobro vedeti. Hrana je namreč dobrina, ki nam človeštvu – prav tako živalim – v telo vnese vse dobre in tudi slabe stvari. Teh drugih si seveda ne želimo. Prav zato se kmetje že od nekdaj zavedajo, da krava molze pri gobcu.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Dobro vino je še vedno cenjeno, ocenjujejo v Vinogradništvu Kolarič
Družina Kolarič je prve trte zasadila daljnega leta 1946. Na sedmih hektarjih vinogradov pridelujejo dvanajst sort, posebej ponosni so na svojo penino.
Naj takoj poudarim, da Slovenci pridelujemo vrhunsko hrano. Smo med petimi najboljšimi v Evropi in zlasti pri proizvodnji mesa moramo povedati, da je odlika naše proizvodnje v zelo majhni uporabi zaviralnih substanc, to je antibiotikov. Od nas so boljši le Skandinavci. In tudi pri proizvodnji preostale hrane bi dal roko v ogenj za trditev, da je zaupanja vredna. No, da pa ne bi bilo prelepo, povejmo takoj, da večino te dobre hrane pojedo tujci. Za nas je enostavno predobra in tisti, ki z njo trgujejo, so ugotovili, da se izplača dobro hrano drago prodati in obenem poceni hrano z zmanjšano hranilno vrednostjo uvoziti. Pač, računica. Kupec je za mešetarje vedno v drugem planu. To potrjujejo tudi številke minulega leta. Lani smo namreč izvozili prek 80 % našega mesa, in to največ v Italijo. Uradni podatki pravijo, da smo lani uvozili 77.800 ton mesa, spet največ iz Italije. Mar to pomeni, da smo dobro hrano podarili njim, za sebe pa smo pripeljali staro meso iz blagovnih rezerv? Verjetno. Saj dvomim, da bi nas Italijani imeli tako radi, da bi dobro meso izvozili k nam, slabše pa bi porabili zase.
Uradni statistični podatki tudi povedo, da povprečni Slovenec poje letno nekaj malega več kot 75 kilogramov mesa. Američan denimo 120 kilogramov, svetovno povprečje je 42 kilogramov. Da se razumemo – mesa vseh vrst. Če uvoženo meso razdelimo na vse Slovence – tudi na tiste, ki so se komaj rodili in še dolgo ne bodo jedli mesa –, vidimo, da smo na vsakega Slovenca uvozili 39 kilogramov mesa. Morda boste rekli, da je to zgolj dobra polovica zaužitega mesa. Toda naj opozorim, da Slovenci praktično ne uvažamo piščančjega mesa, ki smo ga v letu 2021 pridelali čez 72.000 ton, niti mesa drobnice, kar pove, da je bila iz uvoza velika večina svinjskega in govejega mesa, ki smo ga pojedli. Cena mesa je v Sloveniji kljub vsemu zelo podobna tisti v Italiji. Tu se pojavlja še en vmesni člen – kupec. Ta bi rad poceni hrano, ki naj bi bila povrhu še kakovostna. Pozabite na to možnost! Vsi namreč poznamo angleški pregovor, da če izdelka ne poznaš, poglej ceno. V trgovini ne morete dobiti odlične hrane za malo denarja. S tem ne trdim, da trgovine prodajajo neužitno hrano. Ne, za malo denarja se prodaja hrana, ki minimalno zadostuje standardom. Mnogi kupci pa čakajo na svojo priložnost v obliki t. i. akcij.
In tu začne pridobivati vrednost lokalno pridelana hrana. Seveda pri tistih, ki se vsaj malo spoznajo na tržne poteze. Lokalno pridelana hrana ima kratke dobavne poti, dobro sledljivost in odlično ohranjene sestavine. Večkrat sem že omenil, da lahko kupec kupi hrano na kmetijah, ki so davčni zavezanci in lahko izdajajo račune. Do sedaj si je lahko tudi vsak kupil prašiča na kmetiji. To sta dve možnosti za nabavo zdravega mesa. Ampak to za marsikaterega kupca ni zanimivo. Malo ga moti nekoliko dražji proizvod, malo pa nevoščljivost, da bi sosedu delal zaslužek. In tako smo kaj hitro v prej omenjenem kolesju. Trgovci se namreč dobro zavedajo, da smo kupci tudi ovce in hitro pozabljamo na minule grehe. Le kdo se še spomni afer s poljskim mesom? Da o dodajanju antifriza v avstrijsko vino in toksičnih dioksinih v krmnih mešanicah, ki so jih uporabljali v zahodni Evropi za hrano živali, niti ne govorimo. Grehi, za katere si upam trditi, da se v slovenski živinoreji ne morejo zgoditi.
Za konec se vrnimo k uvodnim trditvam, da kupci oblikujemo trg. Ne čakajmo, da nam bo vse urejala politika z direktivami. Le zakaj tega ni treba govoriti Avstrijcem, Nemcem, Francozom … Zakaj oni jedo svojo hrano, ko jim pa ta zmanjka, dobijo slovensko? Zato predvsem – ne delajmo se sami za drugorazredne državljane Evropske unije.