Kolumna: Neznosna relativnost prebranega
Družba, ki izgublja stik z zahtevnim branjem, postopoma izgublja tudi sposobnost poglobljenega razumevanja sveta.
Bodite vedno na tekočem z novicami, dogodki in zgodbami iz vašega lokalnega okolja.
Kako je vse relativno. Za nekoga je 30 kvadratnih metrov s pogledom na morje nedosegljiva fantazija, za nekoga drugega je ista kvadratura na isti lokaciji malo večja shramba. Nekdo politiku, ki ga malikuje, oprosti vse debilizme in histerično všečka njegove žalitve predsednice države, spet drugi zelo natančno išče možno napako za decimalno vejico pri povišanju odstotka pokojnin. In medtem ko se nekdo nad slovenskim povprečjem petih prebranih knjig samo nejeverno in bledo nasmehne, ker ob tej številki začuti blag refluks, je spet drugi začuden, kako je možno 365 dni tako neproduktivno porabiti za tako malo prebranih zgodb o življenju. In tretji se ob tem vpraša, ali je pet knjig statistika ali postaja že državna strategija.
Letošnji rezultati nacionalnega preverjanja znanja pa so odprli vprašanje, ki presega šolsko statistiko. Devetošolci so pri slovenščini dosegli občutno slabši rezultat kot leto prej, povprečje je padlo z 62,6 na 56 odstotkov. Pri matematiki je bil zaznan rahel napredek, vendar ostajajo odstotki razmeroma nizki. Takšna razlika med predmetoma ni naključje. Matematika preverja predvsem postopke in operacije, slovenščina pa razumevanje, interpretacijo, sklepanje, argumentacijo in sposobnost izražanja. Ko pade rezultat pri jeziku, praviloma ne pada le predmet, ampak širša zmožnost mišljenja. Ko začne škripati pri jeziku, to ni nostalgični zvok krede, ampak razgledanosti. Da ne rečem pameti.
Prav na to že vrsto let opozarja raziskovalec branja Miha Kovač. Po njegovih ugotovitvah mladi danes ne berejo nujno manj besedil, berejo pa manj zahtevna besedila. Namesto daljših in kompleksnejših vsebin prevladujejo kratki digitalni formati, hitri vizualni dražljaji in razdrobljena pozornost. Manj romanov, več reelsov. Posledica ni zgolj manjša ljubezen do knjige, temveč oslabljena sposobnost poglobljenega branja, daljše zbranosti in kritičnega presojanja informacij. Ravno to pa so sposobnosti, ki jih preverjajo naloge pri slovenščini. Slabši rezultati NPZ so zato lahko neposreden odsev spremenjenih bralnih navad. Če je povprečen stik z besedilom dolg sedem sekund in vključuje emodži, potem je vsaka daljša poved že ekstremni šport.
Podobno razumevanje ponuja tudi monografija Gradniki bralne pismenosti pod uredništvom Dragice Haramija. Avtorici Haramija in Ivanuš Grmek poudarjata, da pod pojmom bralne pismenosti razumemo »vse štiri dejavnosti, povezane z branjem, torej poslušanje, branje ter govorjenje in pisanje«. Bralna pismenost torej ni zgolj sposobnost dekodiranja črk, temveč celovita zmožnost sprejemanja, razumevanja, vrednotenja in tvorjenja pomenov. V knjigi je predstavljenih devet gradnikov bralne pismenosti: govor, motiviranost za branje, razumevanje koncepta bralnega gradiva, glasovno zavedanje, besedišče, tekoče branje, razumevanje besedil, odziv na besedilo in tvorjenje besedil ter kritično branje. Gre za sistem medsebojno povezanih sposobnosti, ki se razvijajo od zgodnjega otroštva in pri vseh predmetih, ne le pri slovenščini. Z drugimi besedami: bralna pismenost ni nekaj, kar pride v paketu ob rojstvu, ampak nekaj, kar je treba gojiti bolj skrbno kot balkonsko fuksijo. In zgledi odraslih so bolj pomembni, kot morda mislimo.
Zato je razprava o bralni pismenosti hkrati razprava o tem, kakšno šolo sploh želimo. To potrjuje tudi aktualni spor v Avstriji, kjer minister za šolstvo predlaga zmanjšanje ur latinščine in drugega tujega jezika, da bi pridobljeni čas namenili umetni inteligenci, digitalnim vsebinam in državljanski vzgoji. Del javnosti reformo podpira kot prilagoditev prihodnosti, drugi del pa opozarja, da latinščina ni le jezik, temveč disciplina mišljenja. Med podpisniki peticije proti reformi so tudi Nobelovi nagrajenci in številni intelektualci, ki poudarjajo, da klasični jeziki razvijajo logiko, analitično razmišljanje, razumevanje evropske civilizacije in sposobnost natančnega mišljenja. Spor v resnici ni o latinščini, temveč o vprašanju, ali lahko moderna šola opusti predmete, ki so stoletja urili intelektualno disciplino. Ali bomo skratka prihodnost gradili tako, da bomo najprej spodrezali temelje.
Ko se zmanjšuje prostor za branje in zahtevna besedila, posledice niso omejene na jezikovni pouk. Slabša se razumevanje navodil pri matematiki, interpretacija podatkov pri naravoslovju, sposobnost argumentacije pri zgodovini in državljanski vzgoji ter kritično presojanje informacij v digitalnem svetu. Problem našega časa zato ni le, da mladi berejo manj, ampak da težje razumejo kompleksna besedila. Brez te sposobnosti pa ni mogoče razviti ne znanstvenega mišljenja ne demokratične presoje ne ustvarjalne družbe. Če nekdo ne razume navodil za pralni stroj, mu bo težko zaupati razlago državnega proračuna.
Letošnji rezultati NPZ so zato več kot zgolj še ena novica iz izobraževalnega resorja. So opozorilo, da se temelj znanja začne pri jeziku in branju. Družba, ki izgublja stik z zahtevnim branjem, postopoma izgublja tudi sposobnost poglobljenega razumevanja sveta. In ko pade bralna pismenost, ne pade le slovenščina – pade intelektualna raven skupnosti kot celote. Potem pa se vsi čudimo, kako je mogoče, da nas prepriča prvi kričeči slogan z velikimi mastnimi črkami in debelo piko sredi besede.
Prijavite se na e-novice in bodite vedno na tekočem z novicami, dogodki in zgodbami iz vašega okolja.
