Seveda vsak starš v danem trenutku naredi najboljše, kar zna in zmore. Pogosto pa se to niti malo ne sklada s tem, kaj naj bi kot mati in oče v nekem starostnem obdobju otroka počela. Ko sem bila predšolskih let, je bilo obiskovanje vrtca za večino otrok iz vasi nekaj nevsakdanjega. Otroci smo bili doma. V okolju, ki smo ga poznali, z ljudmi, ki so nas imeli radi, nas podpirali, nam predajali življenjsko pomembna znanja, nas v realnih situacijah urili v veščinah, ki so ostale za vse življenje. Takrat so v vrtec hodili otroci »uspešnih staršev«, ki so služili denar v dobro plačanih sferah. Takrat je bilo to popolnoma normalno. Poskusite povedati danes, da vaš otrok ne bo obiskoval vrtca. Naleteli boste na skepso, obsojanje, neodobravanje. Slišali boste zaskrbljenost strokovnjakov, ki so od vas tudi mlajši, ki nimajo starševske izkušnje ali imajo tako, ki ustreza kapitalu – hodi delat, plačuj davke, izčrpaj se, otroke daj čim prej stran –, ne pa edinemu pravemu procesu vzgoje, naravnemu odraščanju.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Tomi Horvat na naslovnici časnika Kleine Zeitung
Nogometaš iz Turnišča se je znašel na naslovnic graškega dnevnika Kleine Zeitung. In to iz sladkega razloga: bil je najboljši igralec derbija končnice avstrijske lige med Rapidom in Sturmom.
Ne nasprotujem vrtcem in šolskemu sistemu kot takemu, saj je tudi kaj pozitivnega na tem. A dejstvo, da imamo med šolskimi klopmi čedalje več vedenjskih jastrebov, nam kaže posledice vsega, o čemer nas prepričuje kapital, mi pa mu sledimo. Matere moramo z enajstimi meseci otroke dati v vrtec, ker je v Sloveniji taka ureditev, nekatere države ne dosežejo niti enajstih tednov. Drage mame, kako je to? Je prijetno? Ni! Ne poznam matere, ki bi rekla, da je komaj čakala dan, ko bo otroka, ki še niti hodi ne sam, dala v zaupanje in čustveno varstvo nekomu, ki je za to plačan. Ker ni naravno. V naravnem svetu otroci do petega leta sodijo v okolje družine, ne pa v okolje indoktrinacije v pridne kapitalistične hlapce. Kljub temu so starši otrok, ki niso vpeti v vrtčevsko rutino, zelo pogosto postavljeni pred apokaliptično vprašanje Kako pa bo socializiran? Saj bo čisto izoliran od družbe! Dragi strokovnjaki in vsi tisti, ki ste se dali prepričati, da je vrtec bolj zdrav kot družina, pošteno brcate v temo. Vsak otrok potrebuje prilagojen način odraščanja. Če bi bila moja generacija v tej meri tako zgodaj vključena v vzgojno-izobraževalne sisteme, kot je to normalno danes, bi že pred tridesetimi leti imeli epidemije ADHD, hiperaktivnosti, debelosti, vedenjskih motenj in še česa. Ker pa nam je bil podarjen čas, da v svojem tempu gradimo sebe v varnem okolju, vsega tega v večini primerov ni bilo.
Prvih pet let naj bo otrok gospodar in naslednjih deset let tvoj suženj, da bo lahko potem tvoj prijatelj. Ta rek nas lahko opolnomoči, da vzgojimo feniksa, če pa ga razumemo preveč po svoje, gotovo vzgojimo jastreba. Otrok ni gospodar zato, da bi ga odeli v najdražja oblačila, nad njim nosili nebo in hiteli po antibiotik ob vsaki solzi na licu, temveč zato, da mu damo varnost, zavetje, oporo, toplino, razumevanje. Otrok ni suženj zato, da bomo nad njim dvigali svoje opletajoče roke, da ga bomo popolnoma utišali, da bo namesto nas opravljal vsa dela, ampak zato, da ga naučimo vztrajnosti, marljivosti, odgovornosti, hvaležnosti, požrtvovalnosti, empatije, zdravega ponosa in prave mere ponižnosti. Po petnajstem letu pa je otrok lahko samo naš pravi prijatelj ali pa popolni tujec.
A danes smo postali starši zelo odtujeni. Ne poznamo več ne sebe ne svojih otrok, niti realnosti. Nekoč so se otroci bali priti domov, če so bili v šoli ošteti. Danes pa se domov bojijo priti starši, ker jih bodo ošteli otroci. In kot da to ni dovolj, se s tem še pohvalijo. Potem se sprašujemo, kdo je kriv za vrstniško nasilje. Licemersko starševstvo.