Škatla je bila malo vlažna, od menjave vremena, ki pronica skozi stare stene. V enem letu se je imela čas navzeti vonja po kleti, nabrati nekaj prahu mimo hodečega sveta, ki je zašel skozi priprto okno v temen prostor. Ko se je odmaknil natrgan pokrov, so se spodaj razkrili kupčki pomečkanega papirja. Roka je obotavljivo segla in razprla papir, kmalu se je razkrila prva krhka svetleča površina. Na prste so se prijemale bleščice, s katerimi so bili posuti božični okraski.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Lelosi obuja duh Mure: V soboškem proizvodnem obratu se obeta več kot 100 novih zaposlitev
Hitro rastoče kamniško podjetje del proizvodnje iz Kitajske seli v kompleks nekdanjega tekstilnega giganta v Murski Soboti.
Velike oranžne in rdeče steklene krogle, s katerih se vztrajno snema žičnat in pločevinast nastavek za obešanje, zato vsako leto kakšna pade s smrečice, ko se ji veje posušijo in nekoliko povesijo, tako da ponoči družino za hip predrami nenaden zvok črepinj, ki se raztreščijo po tleh. Keramični angelčki, ki jih moraš pazljivo obesiti, saj lahko preveč obtežijo vejo. Tanke kristalne ledene sveče, ki sodijo na vršičke vej. Ročno poslikana velika rdeča krogla s folklornim motivom. Slamnata zvezda, ki je bila nekoč del kompleta, a so druge razpadle. Velik bel okrasek v obliki torte. Majhen rdeč avto, ki vozi smrečico. Mavčni odlitek snežaka, ki ga je še v vrtcu izdelal najmlajši. Lesena violinica. Drobni kraguljčki, kjer se med obešanjem obvezno zbodeš v prste. Rajske ptice s pernatimi repi, ki se pripnejo s ščipalko. In seveda steklena zelena žaba v rožnatem puhastem baletnem krilcu.
»Mama, na tem časopisu piše letnica dva tisoč štirinajst!« Vsa ta steklena kičarija med letom tiho čepi na policah kleti in čaka, da nas v svoji lomljivi bleščavosti ob letu osorej opomni, da je minilo še eno ... Okraski se vsako leto, ko se spravijo, zavijejo v časopis in pogosto se naslednje leto uporabi kar ista zaplata potiskanega papirja in se tako shranjujejo v škatli ob bleščečem jedru še dobesedno zmečkanine časa.
Med postavljanjem drevesa in razgrinjanjem davno zbledelih novic na koščkih časopisa razmišljaš o minevanju časa, o večnem krogotoku in o iskri, ki na božični večer pade v prst, kjer tiho tli do svečnice, dokler končno ne zažari. Drhteče in upajoče se sprašuješ, čigave roke bodo naslednje leto odpirale pomečkan predpredpredlanski papir, čigavih prstov se bodo oprijemale bleščice. Prsti postajajo vsako leto bolj grčavi, na svet prihajajo novi prstki, ki obešajo okraske in so vsako leto večji, močnejši, dokler se jim ne pridružijo novi prstki ... Oči preletijo stare novice, ki jih oznanjajo lanski, predlanski časopisni naslovi, številne med njimi so zbledele kot črke, ki so jih oznanjale. Druge se ponavljajo še danes.
Ko se je popotnik in raziskovalec Erlin Kagge podal na dolgo plovbo okoli sveta, odklopljen od sveta in medijev, in se je po osmih mesecih vrnil v domovino, se je spominjal: »Spet doma sem spet prebiral in poslušal časopise ter radio, kot sem to počel, preden smo odpluli. Presenečeno sem ugotovil, da novice in pogovorne oddaje govorijo skorajda o popolnoma istih vsebinah, kot preden smo minule jeseni odrinili. Politiki so v glavnem pretresali ista vprašanja. Celo prepiri so bili isti.«
Mar ni občutje, ki nas preveva vsako leto, ko ponovno odvijamo stare časopise, tudi hvalnica analognemu in papirnatemu? Če se ne bi črke obdržale na papirju, jih ne bi mogli prebrati. Seveda bi lahko nabavila pole nepotiskanega ovijalnega papirja, toda ko uporabiš star časopis, na neki simbolni način opraviš tudi z dogodki minulega leta. Ljudje smo ob vsej navideznosti in abstraktnosti tudi bitja občutja, otipa, materialnega. Potrebujemo tuzemske, oprijemljive pomnike in simbole. Res nas določa duša, toda ta za časa zemeljskega bivanja ne lebdi breztežno, temveč polni naša telesa. Ko smo ljudje, smo taki s svojimi tegobami, omejitvami in potrebami. Smo materialna bitja in nas določa tudi tisto, kar dajemo: vase, nase, svetu. Na nas vplivajo in nas določajo dogodki materialnega. Poplave, vojne, rojstva, preboji, izumi. Postavljamo si simbole, ki nas opominjajo na veselo in na žalostno. Določajo nas tudi prazniki, ki presekajo tek časa, zarežejo v krog, ustavijo, izpraznijo čas, da ga napolnimo s presežnim. Izmenjujemo si darila, ki med nami pletejo nevidno mrežo dolžnosti in obveznosti, razmerij, ki nas zavezujejo in obvezujejo. Čeprav radi zmajujemo z glavo nad površnostjo vseh teh obredij, ki nas pogosto bremenijo ali so nam odveč, ima tudi to svojo funkcijo, ki je primarnejša, kot se nam zdi. V kaj bomo letos zavili naše okraske? Bodo to lepe novice, dogodki, na katere smo ponosni? Se bomo ob zavijanju okraskov v stari časopisni papir spomnili vsega, kar nas je naučilo minulo leto? Se bomo spomnili zanosnih besed o solidarnosti in pomoči, ki so jih bile polne novice minulega leta?
Želim nam vsem, da bi ob letu osorej božične okraske zavijali v lepe novice. Da bi jih še dolga leta odvijali z istimi prsti, morda bolj grčavimi, in da bi nam ob tem pomagali številni mladi prstki.