Skupina DHLM (člani so bili Ladislav Danč, Štefan Hauko, Lojze Logar in Franc Mesarič) je delovala med leti 1970 in 1974, pri čemer sta jih povezovala prostor, iz katerega izhajajo, in pa tudi dovzetnost za sodobni modernizem, ki je bil takrat prisoten na Zahodu, pri nas pa si je še utiral pot. Razstavi so nadeli naslov Takrat in pozneje. »Osredotočili smo se na nekaj najbolj reprezentativnih del te četverice iz obdobja, ko je skupina delovala, izbrali pa smo tudi nekaj del iz njihovih kasnejših obdobij, da se vidi tudi, v katero smer so se v nadaljevanju razvijali,« je pojasnila kustosinja Irma Brodnjak Firbas.

Maja Hajdinjak

Skupina DHLM je bila ena najpomembnejših umetniških pobud, ki se je pojavila v Pomurju v 70. letih prejšnjega stoletja, njeni člani pa so bili tudi prvi prekmurski likovni umetniki, ki so se javnosti predstavili kot skupina. Kot je še povedala Brodnjak Firbasova, so bili prva generacija likovnih umetnikov iz Pomurja, ki je akademijo zaključila v Ljubljani in ne več v Budimpešti ali Zagrebu kot prejšnje generacije. Z vrnitvijo v Prekmurje je bil poleg umetniške produkcije pomemben tudi njihov organizacijski prispevek k razvoju lokalnega kulturnega dogajanja. Sodelovali so namreč pri organizaciji razstav, povezovali umetnike z različnih koncev Slovenije in iz sosednjih držav, dajali pobude za mednarodne likovne manifestacije in uveljavljali Pomurje kot likovno relevanten prostor ter tudi na ta način krepili status Murske Sobote kot mesta.

Maja Hajdinjak

»S svojimi raznolikimi likovnimi pristopi so v ta prostor prinesli svežo strujo in korenito spremenili dotedanjo likovno tradicijo. Pop art in hiperrealizem, ki sta bila v tistem času v zahodni umetnosti že dobro uveljavljena, sta v delih Lojzeta Logarja in Franca Mesariča dobila specifičen, pogosto ironičen ali tesnoben ton. Posebno mesto zavzema magični realizem Štefana Hauka, ki odstira vase zazrt, melanholičen in tih svet, daleč stran od živahnega utripa večjih urbanih središč. Ladislav Danč pa je svoje krajine ekspresionistično preoblikoval in jim dodal duhovno razsežnost ter izrazite simbolične poudarke,« tako kustosinja.

Maja Hajdinjak

Galerija Murska Sobota v svoji stalni zbirki hrani skupno 106 umetnin te četverice. V njej imajo celo več grafik kot slik Lojzeta Logarja, ki je v tistem času izmojstril tehniko barvnega sitotiska, iz njegovega kasnejšega ustvarjanja pa hranijo denimo slike iz t. i. črnega obdobja in iz cikla Davidovi vrtovi. Franc Mesarič je bil pionir hiperrealizma v okviru tedanje Jugoslavije. Slikal je Soboto, kot jo je videl skozi okna svojega ateljeja ali doma, pri čemer je mesto izpraznjeno – ljudi skorajda ni, če pa so že, so v notranjščini in z zabrisanimi obrazi. Njegove slike so tudi pomemben dokument tistega časa, hkrati pa predstavljajo nadaljevanje slovenskega temnega modernizma.

Štefan Hauko se je v času delovanja skupine posvečal krajini in figuri, pri čemer je figure postavil v neko domišljijsko, nerealistično krajino, s tem pa se je odmaknil od klasičnega realizma, ki je v tem prostoru vladal poprej. Figura se pri Hauko v nadaljevanju njegove ustvarjalne poti umakne, pri najnovejših delih pa se vrne v nekoliko drugačni obliki. Ladislav Danč je imel za sabo najkrajšo ustvarjalno pot, ker je leta 1979 umrl, galerija pa ima v zbirki tudi najmanj njegovih del, in sicer samo štiri slike, ki pa so po besedah Irme Brodnjak Firbas izredno zgovorne. Na njegovih delih vidimo krajinske izseke, ki ne prikazujejo realistične krajine, ampak je ta močno preoblikovana, poudarjeni so močni barvni kontrasti. Kot je sklenila Brodnjak Firbasova, je likovni izraz četverice še po več kot 50 letih zelo svež.

Maja Hajdinjak

Biti človek v spreminjajočem se svetu

Edini še živeči član skupine DHLM je Štefan Hauko, ki je letos dopolnil 90 let. V mali galeriji so razstavljeni njegovi najnovejši akvareli. Gre za dela manjšega formata, ki jih je začel intenzivno ustvarjati v času epidemije koronavirusa. Kot je povedala Irma Brodnjak Firbas, je glavni poudarek te razstave figura, ki se vrne iz njegovih del prve polovice 70. let, ampak v precej drugačni, izmuzljivi obliki, ki jo narekuje tudi sama tehnika akvarela. Skozi figure, ki so zelo temne, v resnici samo silhuete, se kaže neko nelagodno, tesnobno vzdušje, ki je bilo značilno za obdobje epidemije. »Velikokrat se zdi, da gre tudi za umetnikov avtoportret, včasih je zgovorna že sama drža figure, ki npr. z dvignjenimi rokami kaže neko negotovost, zbeganost, tavanje,« tako Brodnjak Firbasova.

Maja Hajdinjak

Umetnik v svojih akvarelih ne išče spektakla, temveč notranji odmev. Njegova ustvarjalnost ostaja vpeta v izkušnjo zgodovine – od modernističnih impulzov skupine DHLM do osebne poti, zaznamovane z raziskovanjem figure in krajine. Hkrati pa razstavljena dela odsevajo današnji čas, ki krepi občutenje ranljivosti in zavedanje, da je meja med bližino in odsotnostjo izjemno krhka. Razstava je zato več kot pregled zadnjih let umetnikovega ustvarjanja. Je tih, a prepričljiv dialog z negotovim časom. Gledalcu razstava zastavi vprašanje, kaj pomeni biti človek v svetu, ki se vse bolj neprijetno spreminja.

Maja Hajdinjak

K razstavi Štefana Hauka so v galeriji izdali zloženko, pri razstavi DHLM pa je v pripravi katalog, ki ga bodo predstavili 3. decembra na ta veseli dan kulture. Do konca leta bodo izvedli tudi javna vodstva po razstavah in drugi spremljevalni program.

Z razstavama Galerija Murska Sobota zaključuje galerijsko leto, ob tem pa že obljublja pester program tudi v naslednjem letu. Na prvi razstavi v letu 2026 bodo predstavili izbor del iz zbirke Galerije Žula iz Maribora. Galerija Murska Sobota namreč večkrat sodeluje tudi z zasebnimi galerijami, med drugim z Galerijo Equrna in Galerijo Novak. Omenjena mariborska galerija je v preteklih letih veliko naredila za promocijo pomurskih avtorjev, zlasti Mirka Rajnarja, zato se zdi sodelovanje z njimi logično tudi s tega vidika.