Decembra sem v enem zelo obljudenih nakupovalnih središč srečala nekdanjega sodelavca. Pogovarjala bi se lahko o vsem mogočem, a je že okolje, v katerem sva se srečala, vplivalo na enega najbolj poučnih pogovorov, kar se jih spomnim. Rekel je, da je božični čas lep. A da on in njegova družina ne praznujejo, čeprav jim je vsem zelo lepo prebirati zgodbe o življenju in delu Jezusa. Govoril je o tem, kako neverjetno je, da lahko rojstvo enega otroka spremeni življenja toliko ljudi. Pogovarjala sva se o nečem resnično lepem, o stvareh, ki so nama obema svete.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
(Propad Pindže) Franc Šlihthuber trdi, da ni bil poslovodja, sojenje pred epilogom
Sojenje Francu Šlihthubru in Štefanu Kuharju, nekdanjemu direktorju komunalnega in gostinskega podjetja, pred epilogom.
Polni nakupovalni vozički, histerija okoli nakupovanja daril, drenjanje, vidna pasivna agresija ljudi, ki so želeli čim prej vse nakupiti in so morali čakati po pol ure, da so pripotovali do blagajne, so najin pogovor obrnili v smer, ki mi je dala misliti. Sogovornik je rekel nekaj, kar bi moral slišati vsak. Rekel je, da on ni kristjan in da božiča ne praznuje. In da se mu ne zdi prav, da je za tiste, ki jim božič ne pomeni nekaj svetega, to dela prost dan. Rekel je, da se počuti kot vojni dobičkar, saj on božiča po svoji verski tradiciji ne časti. In v njemu lastnem slogu je zaokrožil z roko okoli sebe in rekel, da vse to tukaj ni vredno nič. Da vidi, da ljudje ne razumejo osnove tega, zaradi česar imajo proste dneve. Glavno je, da se žre do onemoglosti in pije čez vse skrajne meje razuma. In vsa ta darila so tako brez pomena, da je njega kar sram. Vprašal me je, ali upam oceniti, koliko kristjanov sploh ve, kaj je resnični pomen božiča. Rekel je, da bi se morali zavedati, da je naše največje darilo rojstvo otroka, ki je bil poslan, da se radostimo zaradi stvari, ki nam jih je dal. To je darilo božiča. In kar je pri celotni zgodbi ironično, je to, da on ni kristjan, ampak predan musliman.
Kot oseba, rojena v tem prostoru in v svojem času, muslimanske vere dolgo nisem poznala. Izkrivljenih popačenk, ki so se mi prikazovale v medijih, danes nikakor ne sprejemam več kot dejstvo. Se pa zavedam, da je v vsaki skupini tistih pet odstotkov glasnih zablodnikov, ki vse skupaj razumejo pošteno narobe in si jemljejo pravico do podvigov, ki jih ne uči niti ne podpira katera koli verska tradicija. Zato se me je dotaknilo dejstvo, da srčen musliman o veri, v katero je bil rojen pretežni del okolja, v katerem živim, o krščanski tradiciji ve neprimerljivo več kot marsikdo od tistih, ki pridno zahajajo v cerkev.
Poznam veliko zares dobrih vernih ljudi. Večinoma so to ponižne, srečne, zadovoljne osebe, ki že po obrazni mimiki sodeč poznajo smisel in namen svojega obstoja. Tem ljudem se neprestano poje, neutrudno bi pomagali drugim, ne zanimajo jih obrekovanje, nesmiselne aktivnosti in stvari, ki na dolgi rok nimajo vrednosti. Ko tako razmišljam o tem, kako lep pogovor imajo nesektaški, nefanatični verniki različnih tradicij, se v meni pojavlja vedno isto vprašanje. Če je to tako prijetno, zakaj tega ne zmoremo vsi? Zakaj se ob temah, ki se dotikajo nematerialnega, ali spremo ali se neutrudno prepričujemo? In odgovor me spet pripelje do egoizma. Ljudje smo po večini tako polni sami sebe, da smo že prazni. Vedno znova iščemo nove senzacije in zadovoljujemo svoje čute, nimamo pa izkustvenega znanja. Celo obravnavamo duševne bolezni, ne priznavamo pa duše. Kar pa se tiče verskih tradicij, zmoremo za vsako sleherno pripomniti nekaj negativnega. Obnašamo se kot mesarske muhe in v vsaki stvari iščemo »saj veste kaj«. In vse to delamo tako, kot se nam zdi, brez nekega znanja ali izkušnje. Ko pa srečamo nekoga, ki je srečen in morda tudi veren, mu nadenemo razne etikete, recimo da je neprizemljen, malo ščuknjen, brez kakršnega koli razumevanja ali želje po razumevanju, kaj je tisto, kar ga dela tako srečnega.
Neka slovenska pesem pravi »Dejmo se igrat' boga«. In to delamo. Igramo se, da smo nad vsem. Igramo se tudi, da smo nad naravo, a ta nam k sreči pokaže, koliko je naše dojemanje lastne veličine realno. Na koncu pa smo še vedno na božič vsi doma, ker dom je tam, kjer je srce. Skupaj z ljudmi, ki nam pomenijo in ki jim mi pomenimo največ. V krogu prijateljev in družine, kjer smo to, kar smo. Brez mask. Brez slabe vesti. Brez neprijetnih občutkov. Tam, kjer smo najraje ... Pa smo res?