Da lahko posameznik svoje mnenje javno izrazi, je v današnjem času žal vse prej kot nemogoče. Čeprav smo prepričani, da smo dosegli zavidljivo stopnjo tovrstne svobode, nam praksa kaže, da se v tej dostopnosti izražanja praviloma izgubimo oziroma si jemljemo pravico do besede povsod. Sploh tam, kjer nas nihče ne povabi. Vse pogosteje srečujem ljudi, ki bi s svojim znanjem, pogledi in izkušnjami lahko neverjetno oplemenitili okolje, v katerem živijo, a se na vprašanje, zakaj tega ne počnejo, le nasmehnejo. Posamezniki, ki jim je o življenju in obstoju jasno skoraj vse. A so tiho. Eni zato, ker vidijo, da družba v bistvu ne želi sprememb, za katerimi tako pohotno hlasta, drugi zato, ker je do širšega občinstva z resno kakovostjo vseeno nekoliko zapleteno priti, tretji zato, ker so doživeli, da so njihova prizadevanja v tej smeri prinesla več napačnih interpretacij kot dolgoročnih rezultatov.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
(KAVČ #15) Nika Kovač: "Redko sem očarana, doma so me učili, da moram biti kritična – še posebej do politikov"
Sociologinja, antropologinja in vodja Inštituta 8. marec je postala sinonim za gibanja, ki spreminjajo družbo – od pravic žensk in enakopravnosti do pitne vode, medijske svobode in volilne participacije.
Ko je mati Terezija leta 1979 prejela Nobelovo nagrado za mir, se je povabilu in prevzemu nagrade sprva želela odreči. A storila je nasprotno. Prejeta sredstva je v celoti namenila svojemu življenjskemu poslanstvu, pred mikrofon pa stopila samo zato, da izkoristi tako izjemno redko priložnost, da spregovori širši množici, v želji, da čim več ljudi doseže z besedami, ki imajo neki praktični smisel. Če že stopi pred ljudi, je hotela povedati nekaj pametnega, enoznačnega, navdihujočega. Žal danes redkokdo pred mikrofon ali drugačno obliko doseganja ljudi stopi z namenom, da bi povedal nekaj, kar je koristno za slehernika. No, seveda se v rednih tedenskih in drugačnih ciklih nekaj podobnega odvija v nekaterih danes obče morda ne ravno priljubljenih ali modernih prostorih. Pa ne mislim na parlament, da ne bo pomote. Tam se posamezniki vpričo javnosti obmetavajo z nesmisli, ki zrelih ljudi ne zanimajo. Škoda, da tako dragoceno priložnost, da bi naredili nekaj res dobrega, v parlamentu zapravljajo za rovanje po fosilnih ostankih preteklosti in kazanje na lastne pravice in tuje dolžnosti.
S tem ko smo se začeli sklicevati na pravice in dolžnosti, smo si ljudje sami dali zanko okoli vratu. Naravno je vsakemu bolj pogodu, da gleda svoje pravice kot dolžnosti. Dolžnosti načeloma radi jemljemo kot neko breme. Tudi mati Terezija je dano priložnost morda doživljala kot breme, dolžnost. Na koncu pa je zgodbo obrnila v svojo odgovornost, redko priložnost. Ljudem je spregovorila o pomembnih stvareh, tistih, ki jih je živela. Danes ljudje nekako nimamo občutka, da smo za kar koli zares odgovorni. Če ni službe, je odgovorna država, čeprav se sami ne ganemo dlje kot do hladilnika. Če zbolimo, je odgovorno zdravstvo, ker ne moremo še isti dan do zdravnika, da nam predpiše tablete za zniževanje holesterola, da bomo lahko še naprej ne pazili, kaj na krožniku našemu zdravju morda ni podporno. Če dobimo prometno kazen, je kriv policist in nesmiselni zakoni, ne pa mi, ker se nismo pravočasno odpravili na pot in smo morali v ovinkih peljati kar naravnost. Če doma ali v zakonu stvari niso dobre, je kriva gostilna, služba, tašča, ne pa naša obojestranska nepripravljenost, da bi se o stvareh pogovorili.
Osebno kot eno največjih razjed družbe vidim dejstvo, da vsi odgovornost za večino stvari prelagamo na druge. Ko so na programu prijetni rezultati, se hitro okrancljamo z zaslužnimi čini in medaljami. Ko pa se spored obrne in smo pred raznimi neprijetnimi izzivi in situacijami, to potiskamo stran. Ne želimo prevzeti odgovornosti. Praktično smo odgovorni prej nikoli kot kadar koli. Vsi bi bili bolj zdravi, a nobeden ne bi pazil na realne dejavnike tveganja. Vsi bi bili atleti, pa nobeden ne bi telovadil. Vsi bi imeli uspešne zakone, a v to nobeden ne bi vložil truda.
Prepričana sem, da se uspeh ne rodi kar iz nič. Uspeh lahko zagleda luč sveta samo, če do njega lezejo posamezniki, ki imajo močan občutek lastne odgovornosti. Mati Terezija se je čutila odgovorno za vse tiste ljudi, s katerimi je neposredno ali posredno stopila v stik. In zato je bilo njeno delo uspešno. Ni prelagala odgovornosti na druge. Ni tratila moči za prepiranje in iskanje krivcev, ampak je prevzela odgovornost. V tem je razlika med uspešnimi in manj uspešnimi, prvi so odgovorni za vse, drugi za nič.