Prijatelj, pisatelj, mi je pred kratkim rekel, da družbenih omrežij sicer ne mara pretirano, jih pa potrebuje. Svojo prisotnost na njih običajno okrepi kakšnega pol leta pred izidom nove knjige. Z objavami se intenzivno odziva na družbeno stvarnost in potem nekje vmes predstavi še nov roman. Druga prijateljica, lastnica uspešnega podjetja za organizacijo in promocijo dogodkov, si niti zamisliti ne more, da ne bi bila aktivno prisotna na vseh mogočih internetnih platformah za komuniciranje z javnostjo. Ker je ostre pameti in nabrušenega jezika, se mora resno samocenzurirati, da ne bi s svojimi osebnimi stališči prestrašila obstoječih in pregnala potencialnih strank. Razpisani tečaji digitalnega marketinga so oglaševani z neverjetno intenziteto in nobeno resno podjetje ali ustanova digitalnega marketinga več ne morejo ignorirati.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
V Kančevcih slovesno ob srebrni maši brata Milana
Župnik Milan Kvas je novo mašo opravil leta 1999, v Kančevce je prišel leta 2016.
Zadnjič sem prebrala, kako so sodobni avtomobili, ki so v bistvu potovalni računalniki, vohuni naših življenj. Zunanje in notranje kamere ter računalniški sistemi natančno beležijo ne samo naše gibanje, temveč lahko snemajo tudi kabinske pogovore, za katere morda menimo, da potekajo v intimi. Iz homo sapiensa smo v razvojnem loku prek homo technicusa in homo technologicusa prešli v fazo homo digitalisa. Hkrati smo postali družba izrazitih egocentrikov, ki tudi takrat, ko altruistično pomaga drugim, to vestno dokumentira in beleži na družbenih omrežjih. V središču sem torej moje visočanstvo jaz, v načrtih za prihodnost pa jaz kot najboljša verzija sebe. En tak lep primer grandioznega ega sem prebrala pred kratkim na plakatu, ki je pozival na dobrodelno akcijo zbiranja denarja za žrtve poplav. Pod institucije, ki so akcijo podprle, sta bili pripisani imeni političark, ki sta dobrodelni sprehod podprli s svojima osebnostma.
Filozofinja Renata Salecl v čudovito bridkem in deloma ironičnem eseju Izbira zapiše: »Delo na sebi (na telesu, karieri oz. identiteti) je najvišji imperativ za vsakogar, ki si ne želi biti izključen iz družbenih omrežij in ki bi bil rad uspešen tako na zaposlitvenem kot ženitnem trgu.« Družbena omrežja so zagorela od začudenja in zgražanja, ko je v javnost prodrla vest o šestnajstletnici, ki je v trebanjskem domu za starejše občane maltretirala oskrbovance in potem posnetek objavila na tik-toku. Ko je štirinajstletni srbski deček v Beogradu ubil devet ljudi, je tragična vest v istem trenutku z vsemi bolečimi podrobnostmi postala viralna in mladi morilec je še v istem dnevu dobil nekaj posnemovalcev oz. občudovalcev. Pred meseci so celjski osnovnošolci na strehi nakupovalnega centra snemali vrstniško maltretiranje in iskali najboljši kot in svetlobo, namesto da bi posegli v spor in ga pomagali razrešiti. Se spomnite strašne zgodbe z ene izmed kranjskih gimnazij (še pred množičnim pojavom družbenih omrežij), ko so srednješolci brutalno in onkraj vsakega razuma pošastno maltretirali mačke in o tem vodili natančne zapiske? Si predstavljate, kje bi danes končali posnetki njihovega ravnanja? Vsako nasilje nas, ki v sebi nimamo prebujenega zla, pretrese in prestraši. Pav posebej smo prizadeti, kadar so storilci mladi, še tako rekoč otroci. Panično in za vsako ceno poskušamo najti krivca v sistemu, družbi, družini, šoli.
Materializacija krivca bi nas pomirila, vanj bi lahko usmerili ves svoj gnev. Nasilje nad nemočnimi se je dogajalo, odvija se prav v tem trenutku in nič ne kaže, da se bo prav kmalu nehalo. Tudi zaradi družbenih omrežij nas informacije dosežejo prej, vzpostavi se širši diskurz in kljub navidezni paradoksalnosti so lahko prav družbena omrežja tista, zaradi katerih takšne anomalije ne ostanejo prikrite, kar se sicer prevečkrat dogaja. Naša družba je kompleksna in večplastna. Družbena omrežja nezrelim osebnostim, ne glede na njihovo dejansko kronološko starost, dajejo lažni občutek pomembnosti, jih delajo posebne, drugačne, celo zvezdniške. Lajki pod stiliziranimi fotografijami našobljenih ustnic, pospremljeni s plehkimi mislimi iz slabih knjig za samopomoč ob robu, določajo vrednost osebku, ki v realnem življenju najbrž ne živi tako idealno, poduhovljeno in altruistično. In ob koncu lastnega teksta se vame seli tesnoba. V ne tako oddaljeni prihodnosti bom tudi sama primorana izbrati dom za starejše občane. Zato imam raje izbruhe nasilja vsem na očem, kajti tako ohranjam vsaj malo upanja, da bo nekdo ukrepal in se bomo nekoč, nekje senzibilizirali kot družba. Sicer me postaja resnično strah pred tako poetično zvenečo jesenjo življenja.