In te toplice niso nekje na drugem koncu sveta, kjer pohlep še ni našel ognjišča zase ali pa so mu ljudje zaradi brazgotin, ki jih je puščal, obrnili hrbet, ampak so to Klunove toplice v Bušeči vasi na Dolenjskem. Da obstajajo, nisem vedela do nedavnega, mojo nevednost, zaradi katere me je rahlo sram, pa sta popravila sorodnika. Z navdušenjem sta pripovedovala o prelestnosti tega koščka naše zemlje, kjer sta v blagodejnosti kopanja v topli vodi uživala z vnuki. Vsakdo se lahko tu kopa, sta pripovedovala, prihajajo pa predvsem otroci in domačini, ki imajo ob bazenu, kjer odraslim voda sega kvečjemu do pasu, tudi urejen prostor za srečevanja in druženje. Bazen ni od lokalne skupnosti ali kakega društva, sta pojasnjevala, ampak je v zasebni lasti, voda pa je povsem naravna, saj gre za izvir termalne vode s stalno temperaturo 27 stopinj Celzija, ta pa se steka v manjši pretočni bazen. Neverjetno, sem dejala, saj nisem mogla verjeti, da je kaj takega pri nas sploh mogoče in da ta pravljica Klunovih toplic traja že zelo dolgo. V njih naj bi se po ljudskem pripovedovanju kopala tudi France Prešeren in njegov prijatelj Andrej Smole.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Bo država vrtine zapečatila?
Družba Geoenergo v stečaju je 19. aprila izgubila rudarsko pravico, koncesijska pogodba o izkoriščanju mineralne surovine nafte in zemeljskega plina, ki je zaradi delujočih vrtin pomembna predvsem za območje petišovskega plinskega polja, pa je prenehala veljati.
Kako je mogoče, da so Klunove toplice v svoji izvirnosti preživele vse politične sisteme do sedaj, lastninske premetanke in lastniške apetite? Kako je mogoče, da si jih ni prilastil še nihče, ki bi imel z njimi velike cilje – spremeniti jih v turistični produkt? Kako je mogoče, da država ni stegnila prstov po tem naravnem bogastvu in ga »podržavila« s podeljevanjem koncesijskih pravic in pobiranjem davka? Skratka, kako je mogoče, da je čisti dar narave ostal za blagor vsem ljudem?
V iskanju odgovorov sem našla zapis o zgodovini toplic, pa tudi o razmišljanju njihove zdajšnje lastnice. Izvir termalne vode so že leta 1806 zajezili grofje Auerspergi iz Leskovca pri Krškem in tam zgradili leseno kopališče, ob raznih pričevanjih o zgodovini toplic pa so ohranjeni pisni dokumenti iz poznejšega časa. Leta 1923 je na osnovi sodne poravnave lastninska pravica do zemljišča s toplicami prešla z grofa Auersperga na ime Terezije Klun oziroma jih je še pred to vknjižbo od grofov kupil Matija Kodrič, Terezin oče, in jih potem hčerki ob poroki dal za doto. Kodrič pa je bil stari oče zdajšnje lastnice, starejše gospe Roze Klun. Klunovi so potem s pomočjo vaščanov leta 1983 zgradili bazen, ki ga s prostovoljnimi prispevki tudi vzdržujejo. Marsikdo jim je v preteklosti svetoval, naj zgradijo večji bazen in se začno ukvarjati z zdraviliškim turizmom, vendar je, tako je zapisano, Roza samo zamahnila z roko. Prihajali so tudi inšpektorji, je še pripovedovala, ki so jo spraševali po dovoljenju za kopanje, pa jim je pokazala dokument, ki si ga je njen oče pridobil leta 1929 od takratnega sreskega poglavarja v Krškem.
Čudenje nad toplicami, s katerimi nihče ne služi, zdaj marsikdo deli z mano. Predvsem nad zajezenim pohlepom. Druge razlage za to, da je Roza samo zamahnila z roko, ko so ji slikali gradove (v oblakih), ki bi jih lahko postavila ob toplicah, namreč ni. Presenetljiva je tudi uporabnost brez koristoljubja pri domačinih, ki so toplice vzeli zase kot prostor za druženje.
Skoraj nemogoče pa si je razložiti, zakaj državni aparat lastnikom toplic doslej še ni »zavil vratu«, saj so se oblastniki v preteklosti spomnili že marsikaterih (pravnih) prijemov, kako to narediti. Se jih bodo v prihodnje spomnili tudi za termalno vodo v Klunovih toplicah, ki zdaj na srečo sama sili na površje, da jo ujamemo v mrežo sistema? Če bi jo črpali in spuščali v bazen skozi pipo, bi verjetno lahko pisali o povsem drugi zgodbi. In kaj naj bi bilo sporočilo in nauk zdajšnje?