Zanjo obstaja nešteto receptov, lahko bi dejali, da skoraj toliko, kolikor je gospodinj, ki jo pripravljajo. Vseeno pa vemo vsi, da je pripravljena iz kvašenega testa ter različnih nadevov, najpogostejša sta makov in orehov nadev. Orehova potica tudi sicer velja za pravo slovensko potico, saj naj bi s trenjem orehov, ki jih kasneje zmeljemo in iz njih pripravimo nadev, strli tudi vse težave, ki nas pestijo.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
(V premislek) Pomembno je, kako živimo zdaj - ker za jutri nihče ne jamči
Kako je pravično, da nas trenutek slabosti, morda niti ne naš, stane vsega?
Slovenski etnolog Janez Bogataj je v eni od svojih knjižic, posvečenih slovenski potici, zapisal, da v 24 gastronomskih regijah poznamo okoli sto sladkih in slanih potic z različnimi nadevi, ob praznikih, ki spremljajo konec leta, pa naj bi ob Miklavžu spekli mandljevo potico, za božič orehovo, na dan samostojnosti in enotnosti potico s suhim sadjem, ob novoletni jelki in ob prihodu zadnjega od treh dobrih mož kokosovo, na silvestrovo pa kakavovo.
Pri nas doma se je, odkar pomnim, vedno pekla le orehova potica, obvezno brez rozin, zanjo pa je bila vedno zadolžena babica, ki sem jo kot nekajletni otrok najprej le opazovala pri tem opravilu, kasneje pa sem ji že z veseljem pomagala in se tako tudi sama navdušila za peko potic, kruha, »perecov« in domačih »rejtašov«. Spomnim se, da sva z babico veliko pekli. Ne le ob praznikih, tudi med letom. Posebnih priložnosti za to nisva potrebovali, le »zalüštali« so se nama jabolčni, skutni ali češnjevi štrudlji ali pa navadne kvašene pogače, osja gnezda z orehi, jabolčne pite. Pred božično-novoletnimi prazniki sva pekli tudi božične piškote ter jih nato okraševali na sto in en način. Odkar babice ni, sem za peko sladkih dobrot iz kvašenega ali krhkega testa večinoma zadolžena jaz. Saj spečem tudi druge sladke dobrote, vendar mi to ni v tolikšno veselje in zadovoljstvo kot to, da lahko z golimi rokami omesim testo in iz njega oblikujem razne dobrote. Morda so s tem povezani tudi spomini na čas, preživet z babico, in na najino skupno ustvarjanje v kuhinji.
Kot je nekoč zapisal francoski pisatelj, je naš spomin svet, bolj popoln od univerzuma: življenje daje tistim, ki jih ni več. Spomini so izkušnje in doživetja vsakega posameznika, ki ga delajo drugačnega od ostalih, mu dajejo energijo, delajo njegovo življenje bolj polno in živo.
Velikokrat pravimo, da brez spominov ne bi bili to, kar smo. Kar verjetno drži. Vsaka lepa in pozitivna stvar, ki smo jo doživeli, pa tudi tista manj prijetna, nam daje potrebne izkušnje, da jadramo skozi vsakdan, se borimo, uživamo, se smejemo in jočemo, se veselimo in skupaj z drugimi ustvarjamo nove spomine. Zagotovo se nam vsem v misli prikrade kakšen predmet ali dogodek iz našega otroštva, ki ga ne bomo nikoli pozabili.
Lahko je to plišasta igračka ali odejica, ki nas je spremljala povsod, dolga vožnja na morje v času šolskih počitnic, barva puloverja ali majice, ki smo ju najraje oblekli. Zagotovo so to tudi opraskana in potolčena kolena, luže vode, v katerih smo radi čofotali, naš prvi hišni ljubljenček. V otroštvu so nas namreč razveseljevale že malenkosti, ki so nas izpopolnjevale in nas delale srečne, z odraščanjem pa so nam postajale te malenkosti premalo.
Želeli smo si vedno več, vedno boljše, sčasoma je tudi to postalo premalo.
Ker smo nedavno praznovali božič, so splet preplavile številne fotografije božičnih drevesc, pod katerimi je bilo večinoma postavljenih na kupe daril. Bolj kot ta razkošnost, če lahko temu rečemo tako, pa se me je dotaknil eden od posnetkov, ki je zaokrožil po družbenih omrežjih. Na njem je bila deklica, ki je odpirala božično darilo. Starša sta ji v darilni papir ovila glavo brokolija. Ko je deklica videla, kaj je dobila, se je od navdušenja in veselja začela smejati in prisrčno stiskati k sebi brokoli. Morda se zdi nekoliko čudno, da sta starša deklici pod smrečico nastavila brokoli, vendar pa ni bistvo v tem. Ključno je, kako zelo se je malčica razveselila tako vsakdanje in običajne stvari, kot je zelenjava.
Morda bi se tudi sami morali večkrat ozreti na najmlajše in se tako kot oni razveseliti malenkosti, ki se nam zdijo samoumevne. Šele ko odrastemo, namreč vidimo, kako zares pomembne so bile in koliko nam pomenijo spomini. Ustvarite zato v novem letu čim več lepih in srčnih spominov.