V svetu je čedalje več tako imenovanih alternativnih oblik prehrane. Gre za načine prehranjevanja, ki se razlikujejo od običajnih oziroma splošno priznanih prehranskih navad v nekem okolju. Alternativne oblike prehranjevanja se pojavljajo zaradi različnih vidikov, med najpogostejšimi so verski, zdravstveni, kulturni in zgodovinski. Če le malce pobrskamo po literaturi, dostopni tudi na svetovnem spletu, vidimo, da stroka loči več vrst alternativnih načinov prehranjevanja. Med njimi so postenje, presna hrana, strogo vegetarijanska prehrana, lakto-vegetarijanska prehrana, pa tudi različne diete. Tovrstne oblike prehranjevanja lahko prinašajo različne pasti, največkrat prihaja do pomanjkanja pomembnih hranil in s tem do vpliva na zdravje.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
(S tribune) Norvežani so krivci za navijaško evforijo
Še sporočilo za NZS: Čeprav so Stožice razprodane, še vedno ne dihajo kot Bežigrad ali mariborski Ljudski vrt.
Kako se bo prehranjeval, kakšna živila bo izbiral in kje jih bo kupoval ter kako bo to ne nazadnje vplivalo na njegovo zdravje, je odločitev vsakega posameznika oziroma bi vsaj morala biti. Vse pogosteje se namreč dogaja, da aktivisti, predvsem tisti, ki v ospredje svojih prizadevanj postavljajo pravice živali, pri tem pa so v večini primerov izbrali veganski ali vsaj vegetarijanski način prehranjevanja, drugim malodane vsiljujejo svoja (prehranska) prepričanja. Kot lahko beremo v medijih, se pogosto dogaja, da pri svojih aktivnostih ali protestnih shodih, če jih tako imenujemo, v ljudi mečejo hrano, v trgovinah med živili puščajo razna sporočilca ali po zvočnikih spuščajo zvoke živali iz klavnic, tik preden so te usmrčene. Na tak način skušajo vzbujati pri ljudeh slabo vest in jih prepričati, da se odrečejo mesu ter drugim izdelkom, ki vsebujejo surovine živalskega izvora.
Danes najdemo v trgovinah ogromno veganskih prehranskih izdelkov, primernih torej za vse, ki iz takšnih ali drugačnih razlogov ne uživajo mesa, mleka, jajc oziroma vsega, kar je živalskega izvora. Veganstvo postaja nekakšna modna muha, ki se mu čedalje bolj prilagaja tudi prehranski trg, ne nazadnje se v svetu odpirajo veganske mesnice, proizvajalci mesnih izdelkov pa v svojo ponudbo vključujejo tudi mesne nadomestke na rastlinski osnovi. Verjetno bi kljub temu še marsikateri vegan ali vegetarijanec, če izpostavim samo te, povedal, da je teh izdelkov še vedno premalo oziroma je njihov izbor preskop. O tem ne morem soditi, ker se pri policah s tovrstnimi izdelki le redko ustavim. Vem pa, da so že kar nekaj časa na voljo veganski čevapčiči, veganske hrenovke, veganski siri, veganska slanina, vegansko mleto meso z okusom govedine, veganski zrezki in podobno. Če se osredotočim samo na meso, se mi zdi to velika ironija. Zakaj bi nekdo, ki se mesu odpove – pa pri tem nikakor ne mislim tistih, ki mesa ali drugih živalskih izdelkov ne uživajo zaradi zdravstvenih razlogov –, moral imeti na policah nekaj, kar ima okus po mesu in na videz spominja na meso in druge mesne izdelke?
Smisel mojega razmisleka ni razpredati o tem, kakšen način prehranjevanja naj kdo izbere, ker za to nimam nobene pravice, niti si je ne želim jemati. Kot zapisano nekoliko višje, je to odločitev vsakega posameznika in mi zato kot vsejedcu, ki se sicer z lahkoto odreče mesu, ne pride niti na misel, da bi komu solila pamet, kaj naj jé. Želim povedati le, da bi vsi kdaj pa kdaj morali malce razmisliti, preden drugim vsiljujejo svojo voljo, ne glede na to, ali gre za način prehranjevanja, način oblačenja ali kar koli drugega.