December velja za tisti mesec v letu, ko se pregovorno poslovimo od vsega starega in se pripravimo na novo. Kar koli že to pomeni. V tem času se večkrat kot v preostalih mesecih udeležimo raznih zabav in slavij, ki jih organiziramo brez posebnih razlogov, potekajo službena druženja ob koncu leta, naključne popoldanske kave s prijatelji pa se velikokrat zavlečejo do poznega večera. Ob vseh tovrstnih druženjih ne gre pričakovati, da ne bi poleg kroga oseb, s katerimi smo, naleteli še na druge, ki so tam iz podobnega razloga kot mi. Med temi pa se najdejo tudi takšni, ki jim ob kozarcu ali dveh preveč popustijo zavore, da o nekih filtrih, ki naj bi jih imel vsak normalen posameznik, ne govorim.
V zadnjih nekaj tednih sem bila tudi sama na kar nekaj praznovanjih. Na nekaterih bolj zaradi narave dela, ki ga opravljam, na nekaterih pa iz povsem osebnih razlogov.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Za telovadnico četrt milijona
Občina Kuzma je potrdila drugi rebalans proračuna.
»Mi nismo v sorodu, mar ne? Pa tudi če bi bili, to nima nobene zveze. Pridita, gremo k meni domov, le kakšnih petsto metrov stran sem doma. Pa rdečo sobo imam, v njej je nova postelja. Žena bo spila še enega kratkega in ne bo niti vedela, da me ni.«
Takšno neprimerno, še bolj pa nespodobno povabilo sva nedavno dobili s prijateljico na praznovanju, ki sva se ga udeležili. Povabilo gospoda, starega krepko več kot sedemdeset let, ki ga je spremljala tudi žena, sva povsem ignorirali, česar verjetno ni treba posebej poudarjati. Kakor tudi ne dejstva, da je iz njega že govoril tudi alkohol, pa vendar. Gospodu so več kot očitno popustile vse zavore, smukanje okrog predstavnic nežnejšega spola, ki so bile tam prisotne, pa se mu je zdelo nekaj povsem normalnega.
Čeprav me takšno vedenje res skorajda več ne preseneča, se mi zdi neverjetno, kako pri nekaterih moških, predvsem v zrelih letih, hitro odpovesta samokritičnost in samodojemanje – da jim ne bomo delali krivice, so tudi mnoge ženske velikokrat takšne. Pa pri tem sploh ni nujno, da je prisoten tudi alkohol. Mnogi moški, če se vrnem k njim, namreč mislijo, da bodo kar vse predstavnice nežnejšega spola, po možnosti nekaj deset let mlajše, kar padle na njihove osladne besede in primitivne načine osvajanja, če lahko to sploh tako poimenujemo. Pri tem pa se, kakor koli se sliši grdo, niti ne pogledajo v ogledalo.
Naj poudarim, da me razlika v letih nikakor ne moti, niti to ni bistvo mojega tokratnega razmišljanja. Leta, tudi če se sliši še tako klišejsko, so namreč le številka, v zvezi, če se usmerim na to, pa je bistveno pomembneje, kako ima nekdo popredalčkane stvari v glavi, kako se vede do partnerja in kako ga sprejema. Povsem normalno se mi zdi, da kljub razliki v letih tako pri moških kot pri ženskah stvari dobro delujejo, pa najsi bo to odnos v zvezi ali odnos med prijatelji. Nikakor pa mi ni normalno tovrstno mačistično obnašanje, kot sem ga opisala, še bolj pa ne to, kako družba to z lahkoto sprejema in se gospodom, če jih ponovno izpostavim, še nasmiha ob njihovem početju ali jih celo spodbuja.
Kakor koli torej obračamo besedni zvezi emancipacija žensk in enakopravnost spolov, sta to še vedno v veliko primerih običajni floskuli. Prepričanje moških, da se lahko do žensk vedejo kot do predmetov, ki jih lahko dobijo kadar koli in kakor koli, je žal še vedno močno zasidrano v vsakdanjem življenju, tudi ženske pa kaj veliko ne storijo za to, da bi to preprečile.