vestnik

Kolumna: Strah je bil zasejan

Damjana Nemeš, 2. 2. 2025
Leon Novak
Fotografija je simbolična
Aktualno

Kaj pa če bi na kateri od šol res prišlo do tragedije, kasneje pa bi se lahko pristojni le nemo spraševali, zakaj niso ukrepali in groženj vzeli resno? Že misel na to je strahotna, kaj šele da bi se kaj takšnega zares pripetilo.

V ponedeljek zjutraj je završalo po vsej državi. Nekdo, ki si je nadel nadimek Bojevnik, je številnim vzgojno-izobraževalnim zavodom po vsej Sloveniji poslal elektronsko grozilno sporočilo, v katerem je bilo med drugim zapisano, da je bila v njihovem zavodu nameščena eksplozivna naprava. Mnogi zavodi so generično sporočilo spregledali, saj so ga spletni filtri prepoznali kot lažnega in je bilo zato premaknjeno v neželeno pošto, večina šol pa je grožnjo po prebranem sporočilu prijavila možem v modrem, obvestila lokalno skupnost in starše. Policisti so, kot to velevajo predpisi in postopki, otroke ter učence in zaposlene evakuirali in pregledali prostore zavoda, nekatere šole pa so se po teh grožnjah odločile pouk za en dan odpovedati. Številni otroci, pa tudi njihovi starši, so bili ob dogajanju namreč močno pretreseni in prestrašeni.

Policija je že isto dopoldne ocenila, da je šlo za nizko stopnjo tveganja, zato razloga za preplah ni bilo, svojo oceno pa so utemeljili na ugotovitvah kolegov iz sosednjih držav, kjer so v preteklih tednih šole prav tako prejemale obvestila z grožnjami s podobno vsebino. Prav tako bi bilo, če pomislimo logično, skoraj nemogoče v toliko zavodih namestiti eksplozivna sredstva. Pa vendar. Kaj pa če bi na kateri od šol res prišlo do tragedije, kasneje pa bi se lahko pristojni le nemo spraševali, zakaj niso ukrepali in groženj vzeli resno? Že misel na to je strahotna, kaj šele da bi se kaj takšnega zares pripetilo.

Četudi torej po ocenah uradnih organov razloga za preplah ni bilo, je vsebina sporočila srh vzbujajoča. Besed, ki jih je tako imenovani Bojevnik zapisal, ne želim ponavljati. V nekaterih medijih se je celotno sporočilo kmalu pojavilo, številni so ga tudi delili, predvsem starši, katerih otroci so bili ta dan v zavodih. Sama sicer menim, da tem besedam z nenehnim poobjavljanjem ni treba dajati še večje teže, prav tako ne pošiljatelju, ki mu je več kot očitno uspelo doseči svoje – vzbuditi strah pri množici in ustvariti psihološki pritisk. Če se je včasih zdelo, da so takšna dejanja mogoča le v drugih državah in da se to pri nas pač ne more dogajati, se nam bo, kot kaže, vse pogosteje začelo postavljati vprašanje »kaj pa če«.

Kaj pa če se bo skrajnežem, ki jih je težko drugače poimenovati, nekoč res zazdelo, da morajo biti nedolžni otroci žrtve njihovih frustracij, simpatiziranja z določeno odklonilno politiko, verskih prepričanj ali pa zgolj zato, ker se jim je pač takrat tako zazdelo? Kaj pa če bodo žrtve ostareli in onemogli v domovih za starejše? Kaj pa če bodo žrtve ljudje v bolnišnicah ali drugih zdravstvenih zavodih? Kaj pa če bodo žrtve nič hudega sluteči obiskovalci trgovskih centrov? Morda se res zdi, da z zapisanim pretiravamo, vendar nam resničnost zadnjega časa povsod po svetu dokazuje prav nasprotno.

Resda veljamo za varno državo, v kateri naštetih incidentov vsaj za zdaj ni bilo, vendar je bil strah zasejan. In kadar je med ljudmi prisoten strah, jih je lažje obvladovati. Vsako tako zavržno dejanje, kot smo mu bili pred dnevi priča, mora biti zatreto v kali, predvsem pa bi bilo treba poiskati in javno izpostaviti posameznika ali skupino, ki je to sprožila. Nobene grožnje ali ustrahovanja nimajo in ne smejo imeti mesta v družbi.

kolumna razmisljanje bombni-preplah