Brez posebnega premišljevanja so tako dijaki kot odrasli, v različnih dejavnostih zaposleni ljudje, med najbolj stresne poklice umestili zdravniškega. Ljudje smo nagnjeni h klasificiranju, predalčkanju, razmeščanju in razvrščanju. To nam najbrž daje neki, seveda lažen, občutek urejenosti družbe in s tem povezane varnosti. Zato ni čudno, da obstaja veliko različnih lestvic, ki razvrščajo poklice po njihovi težavnosti oziroma stopnji stresa, ki so ji izpostavljeni. In na tovrstnih lestvicah prva mesta skoraj zmeraj zasedajo poklici s področja zdravstva, h katerim spadajo tudi poklici s področja dentalne medicine in socialnega varstva. Zelo visoko so umeščeni še poklici, kot so gradbenik, kontrolor letalskega prometa, pilot, poklicni voznik, delavec na naftni ploščadi. (Naj bodo poklici, zapisani v moški slovnični obliki, uporabljeni kot nevtralni za moško in žensko slovnično obliko.)
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Bine Pušenjak se je vrnil z zdravljenja v tujini, doma so jim pripravili sprejem
Bine Pušenjak je pri dveh letih in pol zbolel za tumorom osrednjega živčevja. Zadnjih šest tednov so z družino preživeli v Italiji na zdravljenju.
Pedagoški poklic, ki je v veliki meri še vedno zelo feminiziran, se prav tako umešča med najbolj stresne poklice. Trditev je sicer zelo dvorezna, kajti po skoraj dveh letih pandemijskega šolanja so nekateri starši ugotovili, da biti učitelj ni mačji kašelj, hkrati pa si prilastili še večjo pravico razsojanja in vrednotenja učiteljevega dela. Pred tedni, ko je kazalo, da se bo vlada vendarle lotila katere od reform, smo začudeno poslušali argumente učiteljskega sindikata, da se je šolski sistem sposoben na spremembe prilagoditi šele v nekaj letih. Zanimivo. In zastrašujoče. Položaji sindikalistov so pač odvisni od moči in številnosti včlanjene klientele. Otroci, ti čudni in čudoviti človeški mladiči, ki jim zakon narave ne omogoča hibernacije, bodo torej še dalje konzumirali morje nepovezanega balasta in se na pamet učili definicije, da bi nato kot diplomanti svoja zaključna dela dajali v pregled lektorjem, kajti sami bodo še zmerom zamenjevali predloga s in z. Učitelji bodo ob tem nemočno in izmozgani zmigovali z rameni in s prstom opravičujoče kazali na kurikulum. Izobraževalni sektor se pač ne more prilagoditi prej kot v nekaj letih.
Ampak pustimo ob strani zdravnike in učitelje, pilote in rudarje, spletni portal cekin.si je zadnjič objavil povzetek študije, ki jo je neka kitajska univerza izvajala sedemnajst let in je pokazala, da je najbolj stresen poklic na svetu – natakarski. Seveda portal ni omenil niti imena univerze niti drugih značilnosti študije, s čimer bi ji podelili nekaj legitimnosti, a vsekakor je ugotovitev, da je poklic natakarja najbolj stresen, vredna naše debate. Predvsem v času, ko so zaradi inflacije, vojne in bogsigavedi česa še cene ponorelo odletele v nebo. Slovenci tradicionalno dopustujemo na Hrvaškem in družbena omrežja so že polna skeniranih predsezonskih računov, ob katerih si res misliš, da je bila kava postrežena v porcelanasti skodelici s portretom Marije Terezije, lignji pa so do jutra srečni plavali v biološko in fekalijsko neoporečnem zalivu pred restavracijo, ki je plastične stole zamenjala s kovinskimi in jedilni list ponudila tudi v slovenščini. Po moji skromni in izkustveno pogojeni oceni so sosedje cene dvignili za najmanj dvajset odstotkov, a tudi nedavni obisk enega od domoljubnih biserov moje domovine me je pustil odprtih ust. Zaradi pogleda na jezero, v katerem se nisem kopala, in na cerkvico, v kateri nisem zvonila, če tako pomislim, tam sploh nisem imela nič smiselnega početi, je račun znašal trikratnik tega, kar bi plačala, če bi, obrnjena za sto osemdeset stopinj, strmela v zasnežene vršace.
Najbolj žalostno pa je bilo spoznanje, ki so mi ga pomagali doseči prodajalci na stojnicah in trgovinicah, da k njim še vedno prihajajo množice in ne zgolj tako želeni petični gostje. In kaj ima vse to opraviti z najbolj stresnim poklicem na svetu? Nič in vse. Gost, frustriran od pošastnih cen povsem običajnih izdelkov in storitev, se bo do natakarja vedel osorno, glasno, zahtevno in omalovažujoče. Zahteval bo, da ga natakar prijazno in z ravno pravšnjim pogledom v oči veselo sprejme, z njim poklepeta, po možnosti tudi v enem od tujih jezikov, in nato priteče na vsak njegov tlesk s prsti. Ga postreže profesionalno, brez čigumija v gobcu, prsta v juhi in v sveži srajci. Mu da občutek, da je tista šalica s podobo Marije Terezije čakala prav nanj. Natakar pa, ki se ob priporočenih deset tisoč korakih na dan lahko samo cinično nasmehne, bo ob plači, ki mu je v imenu krize lastnik pač ne prilagaja dvigu življenjskih stroškov, debelo pogledal čez kup smeti v kotu lokala in brez slabe vesti v kozarec s kokakolo nasul še malo več ledu. Ob koncu dneva majhne kalkulacije lahko naredijo lepo vsoto. Tudi primerna temperatura suhega laškega ne bo v fokusu njegovega zanimanja. Globoko se priklanjam vsem, ki kaj delamo. Ni nam lahko. A drugim je še težje.