Vem, da bo moj zapis zmotil marsikaterega posameznika, ki se ima za strokovnjaka in na papirju to tudi je. Samo upam lahko, da mi ne bo uspela folklora slovenskega prostora svobode govora. To je gledanje zviška in prikazovanje svojega mnenja kot absolutne resnice. Želela bi si, da bi bilo v našem izražanju mnenja mogoče izbirati filtre, s katerimi bi mnenje znali predstaviti na zdrav način. Pa vendar je žal tako, da je edina stvar, za katero ne želimo filtra, ravno naš jezik. Z njim ustvarjamo »nekaj«, kar vpliva na marsikatero mnenje, odločitev, logično in tudi nelogično dejanje. V naši družbi je kar lepo število poklicev, ki so več ali manj vedno na udaru javnega mnenja in nekega kvazi presojanja splošne javnosti.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
(KAVČ #15) Nika Kovač: "Redko sem očarana, doma so me učili, da moram biti kritična – še posebej do politikov"
Sociologinja, antropologinja in vodja Inštituta 8. marec je postala sinonim za gibanja, ki spreminjajo družbo – od pravic žensk in enakopravnosti do pitne vode, medijske svobode in volilne participacije.
Nekoč je veljalo, da je treba spoštovati učitelje, zdravnike, duhovščino, politike, odvetništvo, obrtnike, celo kmete. Danes pa se spretno udriha po vseh s tega seznama, ki pa še zdaleč ni celoten. Učitelji so »gnjavatorji«, ki imajo venomer neke pripombe in nikoli niso zadovoljni, nenehno se pritožujejo. Ampak vprašajmo se, dragi starši. A je res naloga učitelja, da nas po elektronski pošti obvesti o vsaki stvari, da jo mi svojemu kraljeviču in princesi damo v šolsko torbo? Je res naloga vzgojitelja, da se v vrtcu ukvarja s tem, da bo naše dete zlezlo iz plenic? Potrebujemo sodelovanje.
Zdravniki, ki si spretno polnijo žepe in svoje napake v najslabšem primeru pokopajo in ki stavkajo, ko jih najbolj potrebujemo, so skrajno nemoralni. Ampak vprašajmo se, dragi pacienti. Kolikokrat poiščemo nujno medicinsko pomoč, ker se nam zdi? Kolikokrat smo preventivni do te mere, da olajšamo življenje sebi in krajšamo čakalne vrste? Najlažje je kot bombončke konzumirati tablete za zniževanje holesterola in za zajtrk lepo po kraljevsko pet jajc na oko. S slanino, seveda. Spet, tudi tukaj potrebujemo sodelovanje. Duhovništvo je posebej sočno področje, kjer imamo vsi, pa čeravno nas je skupaj za dve večji ulici kakega resnega mesta, svoje in seveda najboljše mnenje. Duhovništvo je nepotrebno, saj iz ljudi samo vleče denar in jih poneumlja do nezavesti. Sedijo na kupih denarja in se delajo, da poznajo smisel življenja. Ampak vprašajmo se, dragi krvniki. Koliko ljudi vztraja pri življenju zato, ker veruje v nekaj več? Koliko ljudi je v različnih obdobjih živelo in ustvarjalo čudovite stvari tudi zato, ker so živeli neke skupne vrednote? Ampak danes je pomemben posameznik. Pomembno je, da sem jaz v redu. Da jaz živim v blaginji. Da imam jaz, jaz, jaz. Da imam jaz prav in da sem jaz šef. Da je moj ego miren. Zakaj bi sploh s kom sodelovali?
Seveda politika ni nobena izjema in čeprav si jo izvolimo sami, je njena naloga predvsem ta, da nam ni všeč. Politiki so priskledniki brez morale, »skravatani« kvazi gospodje in »spedenane« kvazi dame. Ampak dragi volivci, zakaj se sploh gremo demokracijo? Da vsaka štiri leta izvolimo neko čredo, v katero potem streljamo z naboji, ki niso vredni več od svojega poka? Radi imamo prav, pa volimo. In izvolimo in spet nam ni prav. A smo pripravljeni na zrelo diktaturo? O kmetih pa sploh ne bomo govorili, ker se vozijo z velikimi traktorji po cestah in itak delajo, kar se jim zahoče. Na koncu pa se kopajo v subvencijah. Ampak vprašajmo se, dragi potrošniki. Koliko lahko od nas pričakuje lokalni kmet, če se mimo njega po mleko, jajca, moko, sadje, zelenjavo vozimo v najcenejši diskont? Nič. V trgovini pač ne smrdi, ni prahu, ni blata na cesti, ampak nam prinašajo in odnašajo vse, kar se nam zazdi. Imamo pa ja dovolj denarja, da si lahko kupimo in pokažemo svetu, kaj imamo.
Tako so družbena omrežja neverjeten medij, ki ga soustvarjamo vsi njegovi uporabniki. A ta medij pokaže predvsem naše šibkosti. Kaže, kako ozkogledni znamo biti. Vsaka objava je podprta s komentarji, ki so večinoma žaljivi, posmehljivi, nezdravo svobodni. V vseh stvareh najdemo nekaj slabega. A žal se ne zavedamo, da s tem kažemo, kaj je tisto, kar nam ne da miru, kaj je tisto, česar ne razumemo, česar ne zmoremo razumeti. In ko udrihamo čez vse, kar se trenutno ne sklada z našim razumevanjem, pozabljamo, da se s časom vse spreminja. Ne samo to, čas bo izničil tudi nas.
Kdo si želi družbe nekoga, ki je v vsakem trenutku sposoben udrihati po nekom drugem? Jaz ne poznam takega človeka. Vem pa, da tako kot želodec hrane ne zadrži samo zase, ampak jo deli s sleherno celico telesa, tako bi morali sodelovati tudi vsi sloji in elementi družbe. Potrebujemo učitelje, zdravnike, duhovščino, politike, odvetništvo, obrtnike, celo kmete. Srce ne zadrži krvi zase, ampak vse življenje dela za dobro celotnega telesa. Prav tako bi morali mi skrbeti, da delamo dobro za vse okoli nas. Začnimo s svojim izražanjem mnenja. Naj postane higiena jezika naše poslanstvo.