Prvi telefon doma smo dobili, ko sem šla v šolo. Enega za vso družino. Telefon takrat še ni bil osebni pripomoček, ampak družinska reč. Oker barve na vrtljivo številčnico je bil trdno privezan v steno in postavljen na najdostopnejši kraj. Preden si zavrtel naslednjo številko, si moral počakati, da se je prejšnja počasi odvrtela na svoje mesto. Že to bi bila danes za marsikoga prava vaja meditativnega potrpljenja. Ko je zazvonil, nisi nikoli vedel, kdo kliče, niti koga, zato se je na zvonjenje lahko odzval vsak član družine.
Od današnjih funkcij pametnega telefona je imel samo dve: lahko si poklical na številko 95 in glas na drugi strani ti je povedal točen čas (na začetku v živo, pozneje je gospo nadomestil avtomatski posneti odzivnik) ali pa si zavrtel 988 in si dobil splošne informacije, kar koli je že to bilo, v glavnem pa smo spraševali po kakšnih telefonskih številkah. In ob vsakem telefonu je bila zajetna in debela knjiga telefonskega imenika.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
(FOTO) V Monoštru odprli razstavo umetniških del
Na ogled je v Slovenskem kulturnem in informativnem centru.
Seveda ni nihče nikoli šel nikamor s telefonom, ker ni mogel. Odrasli so šli v službo, na pot, mimogrede na kavo, po nakupih in sploh niso imeli s sabo telefona. Otroci smo šli v šolo, k pouku glasbe, prijateljici in medtem sploh nismo bili dosegljivi staršem. Sami smo postopali po mestu, po vasi in po igrišču in mama nas je lahko poklicala samo tako, kot se pokliče: v živo in na ves glas z balkona.
Osebni računalniki so bili sivkaste škatle z majhnimi črno-belimi zasloni. Utripajoči zeleni znaki na črnem ekranu so bili čisto v redu za tipkanje in vnašanje podatkov, ampak da bi nas povsem začarali, se nam ni zdelo. Kakšen sosedov navdušenec jih je znal preštimati, sestaviti in popraviti, pobrisati viruse in naložiti nove programe. V tistih časih so se slike še nalagale zrnato in počasi, telefoni so ostajali fiskni, tako kot računalniki, tam nekje v kotu na mizi. Podatki so se prenašali na disketah, ki so postajale vse manjše. Potem smo začeli odpirati okna na stežaj. V desetletju so vsi zasloni postali barvni in slikoviti in obetajoči cvrčeči zvok modema, ki se je prek trumpet winsock priključil na splet, je naznanil, da smo povezani s svetom. Nekateri veliki in daljnovidni duhovi so znali napovedati že konec 90., da bo internet spremenil svet na nepredstavljive načine.
Pošta je letela vse hitreje, informacije so se pretakale. Potem pa je postalo vse še hitrejše, slike so se pretakale bliskovito, točile so se vsebine in videi in filmi in nekje vmes je očitno iz stekleničke ušel tudi duh ... in se naselil v majhne ploščate telefone, ki so se že pred nekaj desetletji dodobra odlepili od kablov in stene, se odpravili z nami po svetu ter postali pametni. V napravi, ki jo nosimo s sabo, je vse in nihče se več ne spomni, zakaj ji pravimo telefon, saj z njo še najmanj od vsega telefoniramo.
Digitalizacija je postala vseprisotna beseda in pametni telefon je postal ključ. Banke, državne institucije, veletrgovci nas nagovarjajo, naj čim več počnemo s telefonom. V krasnem novem svetu je vse lažje. Ekranček se zasveti, tik tak se odprejo vrata, vzpostavi stik, nakaže denar, dovoli dostop, slika, snema, skenira, igra, nakupuje, plačuje, dokazuje, preverja, beleži, sledi, usmerja ... in predvsem ves čas zahteva povezavo, posodabljanje, gesla, logiranje in identifikacije. Nenehno pošilja opozorila in svarila. Cingljanje in brezosebne objave, ki vsaka zase lahko pomenijo marsikaj. Vse to skupaj menda pomeni digitalizacijo družbe.
In tako kot nas je groza območij brez signala, tako kot nas je strah prazne baterije, pozabljenega gesla, tako nas je bilo groza, ko je koda na telefonu zablokirala ali ko je v temačnih mesecih minule zime in pomladi PCR-koda zasvetila rdeče.
Naši osebni podatki so postali ujetniki dvostopenjsko verificirane kode, in če kode za avtorizacijo ne delajo, nam skoraj ni pomoči. Ob vsemogoči moči pametnega telefona človeške glave samo odkimavajo. Če aplikacija pravi tako, bo že držalo. Mi nič ne moremo. Pokličite tehnično pomoč. V posebnem zanosu je vladna birokracija v enem od »deli in vladaj« ukrepov trosenja drobtinic prišla na idejo, da bi zaželeno digitalizacijo še pospešili z digitalnimi boni. Do njih so upravičeni dijaki in študentje, ki so jasno razumeli sporočilo in so brž pohiteli, saj jim je država častila za njihov žep predrage brezžične slušalke. Ne vem, kakšne so vaše izkušnje, vendar sama poznam kar nekaj dijakov in študentov, ki so bistveno bolj naivni in neizkušeni v digitalnem svetu kot številni v populaciji nad 55. Ne nazadnje današnja digitalizacija ni nič drugega kot uresničitev sanj vizionarskih boomerjev, ki še zmeraj vladajo svetu. Generacija Z so samo pridni in aktivni odjemalci.
Današnji otroci so rojeni v digitalni dobi. Osnovnošolci ne pomnijo časov, ko se ne bi informacije točile s telefona kot voda iz pipe v steni. Pač vklopiš in dela, pravijo. Če ne, pa poguglaš. Starejše generacije pa so se prekalile skozi leta slabo spojenih kablov in cvilečih internetnih povezav. Včasih kakšna teta ali stric zaskrbljeno zmajeta z glavo: »Joj, kam bodo prišli, vsi ti otroci, samo še v telefone gledajo.« In potem nas zaskrbi, potegnemo v nelagodju na plan svoj telefon in pač nekam odsurfamo, da odženemo neprijetne misli.
In če smo se pred desetletji zgražali, da ameriški osnovnošolci niso vedeli, da mleko pride iz krav, ampak so mislili, da prihaja iz tovarne, danes ne upamo vprašati osnovnošolcev, od kod prideta znanje ali denar – iz telefona vendar.