Pravijo, da se o okusih ne razpravlja, sicer je to star latinski rek, a vseeno bi bilo treba vsaj malo upoštevati tudi druge, ne le lastnega okusa. Krajina okoli nas je lepa, vsake toliko pa jo malce popači kakšna stilska gradnja. Slovenci smo zelo navezani na svoje nepremičnine in v lasti jih imamo po statističnih podatkih okoli 76 odstotkov. Takšni pač smo, navezani na svoje, kar potrjujemo tudi z rekom, ki ga je v svojem literarnem delu zapisal Stanko Bensa, »gorje tistemu, ki ga tuja vrata bijejo po petah«. Seveda je veliko lažje in bolje, ko smo, kot pravimo, na svojem. Najem nepremičnine, sploh za dolgoročno ali vseživljenjsko obdobje, je prej izjema kot pravilo.
Večina pripadnikov tako imenovane babyboom generacije je sanjala lastno hiško z vrtom, kar je v zgodovinskem kontekstu zelo razumljivo, še danes pravimo, da gremo raje na svoje. Ves trud, znoj in odrekanje odtehta hišica z vrtom, po možnosti kje v naravi ali v podeželskem okolju. O podeželskem okolju bi se sicer dalo razpravljati, kajti o nekih zaresnih metropolah na sočni strani Alp ne moremo govoriti, a ravno v tem je čar.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
S tribune: Figure, o katerih se preveč govori
V tujini se je nekaj že začelo spreminjati, sploh s strožjimi sankcijami za tiste, o katerih se preveč govori.
Malo manj čarno je, ko pogledamo po arhitekturnih in barvnih dosežkih gradnje skozi obdobja in posledični stilski in barvni kakofoniji. Središča mest in zgodovinski spomeniki so vsaj tu in tam izvzeti iz kombinacije gradenj in stilov obdobij. Sicer pa mesta ali njihova središča nimajo kaj dosti vpliva na to, kateri načrtovalec je bil v nekem obdobju priljubljen oziroma blizu oblasti v času načrtovanja ali gradnje. Mestni očetje (tudi matere) so poskrbeli za (vsaj domnevam tako) ugodno gradnjo, z najaktualnejšim arhitektom in prijateljskimi gradbenimi podjetji. Pa pustimo to, svet se pač tako vrti. Kdor je bližje koritu, več dobi, tako pač je. Vsakodnevno gremo mimo teh panjev, kjer živimo in delamo, pa niti ne opazimo česa, kar v okolje ne spada. Sploh v mestu.
V oči bolj zbodejo kakšni arhitekturni presežki v naseljih hiš ali manjših krajih, kjer si tisti, ki si to lahko privošči in pozna še uradnika ali dva, sezida silno sodobno bivališče z vsem, kar si želi, a ne potrebuje, ter pritiklinami, od katerih marsikatera ne sodi v okolje. V tej naši Panonski nižini se lahko odpravimo le kakšen kilometer ali dva v sosednje države, kjer se zdi, da so nekako bolj upoštevali umeščenost gradenj v okolico, da o drznih barvnih izbirah fasad niti ne govorim. Lastni izraz je nekaj lepega, sem zagovornik tega, da si uredimo svoje bivališče s pripadajočo okolico tako, kot si sami zamislimo, a vendarle so nekje meje zdravega razuma.
Ni še tako dolgo, ko sva s sodelavcem na poti zagledala fasado milo rečeno avanturističnih barv. Pri tem mi je ušlo: »Kako se počutijo ljudje za to na neon 80. let minulega tisočletja spominjajočo fasado?« Sodelavec mi je odgovoril: »Nič jim ni, ne vidijo, vidimo mi, ki to gledamo.« Res je, zamisliti se je treba, kako nekaj deluje v okolju in na druge.
Prav tako se spomnim hiše sredi urejenega naselja s fasado divje barve, dodatki, ki segajo od antične Grčije do beneških levov. Vse lepo in prav, toda a smo po osamosvojitvi in ob neomejenih možnostih nakupovanja in potovanja res morali zvleči na lastna tla ves kič, ki ga ustvarijo drugje?
Lepi so Berninijevi stebri na trgu svetega Petra v Vatikanu, grad Ludvika Bavarskega in Versajski vrtovi, a to še zdaleč ne pomeni, da si jih moram postaviti še na domači vrt. Preprosto ne sodijo v to okolje.
Še bi lahko našteval bizarne mešanice stilov in oblik, a tu se zadeva še zdaleč ne konča. Ko torej plačnik neke bolj kot ne samokomponirane domačije konča gradnjo, se praviloma loti še vrta, kjer najdemo prav tako vse. Bogat vrt, dobesedno. S prav tako neustreznimi in v najslabšem primeru okolju škodljivimi invazivnimi rastlinami.
A kaj bi to, pomembno je, da drugi vidijo to kompozicijo. Zakaj pa ne? Če smo že urbana središča nasmetili z arhitekturno navlako, v popolnoma neustrezen prostor umestili umetniške skulpture, lahko tudi na domačem vrtu počnemo isto, po možnosti še potencirano.
Ustrezen zaključek bi bil, pozabimo na rek Manj je več, ki velja za modo v vseh obdobjih. Pomembno je, da vsi vidijo, koliko več lahko ustvarimo in uvozimo, pa če je še tako neskladno z okoljem. Tuja vrata nas ne bodo tolkla po petah, za lastnimi vrtnimi vrati pa počnemo, kar nas je volja, in tudi če se naveličamo ali nam postane v breme, se ne vdamo.