Radi se gibljemo v svojih varnih okoljih oziroma tako imenovani coni udobja, vsaj večina nas. Predvsem zaradi strahu pred neznanim, pred odzivi okolice in najpomembneje pred samim sabo. V mislih imam premagovanje strahov. Strah je vsaj po mojem mnenju tista reč, ki nas v večini primerov ustavi, in ko so časi malce manj lepi, tudi drži v nezdravih okvirih.
Sam se nikoli ne bi opisal kot pogumnega, prej nasprotno. Pred kakšnim letom in pol mi je znanka, s katero se srečujem le poklicno, dejala, da sem pogumen. Ves presenečen sem ji odvrnil, da niti približno. Vse prej kot pogumen sem, vsaj v mojih očeh. Drži, da pogum ni le rožljanje z orožjem ali vihtenje mačete, kot ga običajno opišemo. Za veliko odločitev v življenju je treba zbrati pogum in se (s trepetajočim srcem) odločiti za svojo, večinoma neznano pot.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
V Murski Soboti alarmantne vrednosti prašnih delcev, v zraku tudi virusi
Obrazne maske učinkovito varujejo pred okužbo z virusi in onesnaženim zrakom.
Teh odločitev, pa naj si jih razlagamo kot pogumne ali ne, je bilo res kar nekaj. Nobena od njih ni bila lahka, kaj šele prijetna. Morda so se poteze izkazale tudi za napačne, a takšno je pač življenje. Ni ga junaka, ki bi šel skozi življenje brez sleherne napake. Kot vse v življenju bi bilo prav priznati si tudi napake. Veliko lažje je napake iskati pri drugih, a tovrstnemu iskanju nisem naklonjen. Prav tako nisem med tistimi, ki bi skrivali svoje mnenje, tudi to me je marsikdaj stalo veliko. A več kot o meni je povedalo o perspektivi drugih. Pričakovanj, da bi se kar koli spremenilo, nisem imel nikoli, če me vprašajo za mnenje, ga pač povem, kar bo temu sledilo, pa ni več moja odločitev. Če se temu reče pogum, potem sem res pogumen.
Nikoli nisem bil aktivist ali nekdo, ki bi hotel na silo spreminjati mnenja, aktivizmi (ne govorim o političnih) se načeloma obnesejo le do neke mere. Ko se spremenijo v provokacijo, kar se žal zgodi prepogosto, se prevesijo v nasprotje od namena. Pravi aktivizem je, da s svojim načinom življenja in ravnanjem dokazujemo, kdo in kakšni smo. Res je treba nekaj časa (čeprav je težko) vsak dan posebej zbrati pogum, prezreti kakšno ne ravno lepo in okusno reč, a prej ali slej se stvari postavijo na svoje mesto. Dokler ne posegaš v življenja drugih in ne vztrajaš, da je tvoje mnenje edino zveličavno, je v večini primerov v redu.
Nikoli pa se mi ni zdelo pametno vihteti zastave in množici pametovati v megafon. Morda je to res neki ventil, morda se komu zdi potrebno in pomembno. V neki evforiji mogoče, a je bolj sproščanje frustracij kot konstruktivno dejanje, ni pa ravno pogumno obdati se z množico isto mislečih, ki bi jih lahko označili skoraj kot sekto.
Prav zanimivo se mi zdi opazovati, predvsem pa poslušati množico ideologij, ki jih premoremo. O raznih (novokomponiranih) manjšinah pa sploh ne kaže izgubljati besed. Te so še zanimivejše od političnih ideologov in rešiteljev. Izpostaviti se kot del neke sodobne ali že skoraj asimilirane manjšine ni nekaj, kar bi opisal kot pogumno dejanje. Vse bolj imam občutek, da ta »pogum« izpuhti, še preden bi se lotili problematike, najpozneje, ko ni subvencij in sredstev.
Pogum je zavzeti stališče. Najlažje je stališča in mnenja spreminjati v skladu z vremenskimi pojavi ali na novo odkritimi teorijami o delu temnih sil, ki kujejo zarote. Tudi če je to res, debatiranje in pametovanje o teh ne bo prineslo rešitve. Zoperstavi se, poišči rešitev, vse drugo je brezpredmetno.
Lahko rečem, da zna biti naporno soočiti se s sabo in svojimi strahovi, res je, da zahteva veliko več poguma, kot se zdi, a se izplača. Še vedno se lahko pogledam v ogledalo. Vsa mnenja sem in tudi bom izrazil iskreno. S tem namreč veliko lažje živim kot z nepotrebno prtljago. Kljub temu da so mi povedali med drugim tudi, da sem utihnil. Res je, včasih je veliko bolje biti tiho. Tudi to je v tem smislu pogum. Tišina pove veliko več kot reka besed.