(KOLUMNA) Veselice so polnile klubske blagajne

Zavedamo se tudi, da je šport najboljša promocija države, kakršne nam politika nikoli ne more dati. A da pridemo do teh dosežkov, se mora vsa stvar nekje začeti. Kje? V športni bazi, to je v klubu, ki je osnovna celica športnih aktivnosti ne glede na športno disciplino in poznejše (ne)uspehe. Klubi pa so lahko zelo različni. Lahko so majhni, vaški, z nekaj člani, lahko so nekaj vmesnega ali pa veliki, s profesionalnim vodstvom, (bolj ali manj) odlično infrastrukturo, pravimi razmerami za delo ... Vsi pa imajo nekaj skupnega – za svoje preživetje potrebujejo denar. Sam sem v klubu s slabimi 100 člani, in ker sem v šport vpet že skoraj 50 let, sem seveda dobil že nekaj kilometrine, da vem, kako se preživi v klubu. Da se razumemo – v volonterskem. To seveda pomeni, da sem doživel lepe in slabe trenutke v dveh različnih sistemih, ki pa imata kljub vsemu nekaj skupnega. Pri preživetju je važno, da si »bogu brat« in poznaš vsaj nekaj ljudi na položajih, od koder ti lahko pomagajo pri finančnem preživetju. Pa saj se razumemo, da ne mislim na vsakoletna občinska sredstva, namenjena klubom. Ne, mislim na tisti del, ki si ga moraš sam izboriti, da preživiš sezono. Tu pa so se stvari precej spremenile. Le kdo se ne spomni časov, ko so za svojo finančno stabilnost klubi in društva množično organizirali veselice, z zbranim denarjem pa ne le delovali, ampak tudi gradili, kupovali opremo, včasih pa tudi nespametno trošili. Za kaj večjega je bilo nemalokrat treba potrkati na vrata gospodarskih družb. Bolj ali manj smo vsi trkali na vrata istih družb, ki so bile znane po tem, da prisluhnejo športu. ABC Pomurka, Pomurske mlekarne, Potrošnik, Pomurska banka, Mura, Mlinopek in seveda pomurska enota Zavarovalnice Triglav, od koder nikoli nisi šel praznih rok, so bili stalnica za dostavo prošenj. Marsikje si moral resda malo poslušati, kako jim je hudo, a na koncu se je vedno slišalo »Daj papir«. Vse te družbe so v veliki meri živele od pomurskih ljudi in tudi precej vračale Pomurju. Danes pa, ko so v deželo ob Muri prišle številne globalne blagovne znamke, za lokalni šport in klube pogosto ni več posluha. Vsi bi le pobirali in nihče ne bi vračal v prostor, kjer je nastajal dobiček.

Seveda se zavedam, da so razlike med športnimi panogami in da bo nogomet v Sloveniji vedno šport številka ena in jim bo najlažje. A Pomurci imamo na srečo še številne druge športne panoge, ki morda pripeljejo v regijo še več gostov kot prej omenjeni šport. Tokrat mislim na hokej na travi, ki bi v normalnih razmerah letos gostil kar pet velikih tekmovanj in pripeljal v regijo vsaj 700 športnikov iz tujine, ki bi v povprečju pri nas bivali vsaj pet dni. Vem tudi, da globalne znamke financirajo pretežno Olimpijski komite ali velike panožne zveze. Toda, kot rečeno, se športna aktivnost začne spodaj, v našem prostoru v majhnih klubih, ki se v novodobnih časih morajo znajti vsak po svoje. Vadnina, ki je včasih niso poznali, je postala obveznost. Vse več klubov zbira stari papir, staro železo ali si poskuša povečati prihodek z donacijami od pol do enega odstotka dohodnine – če seveda ima za to urejen status. In tako se prebijamo iz leta v leto.

Trenutna pandemična situacija pa probleme klubov še povečuje. Že tako je znano, da se vse preveč slovenskih otrok ne ukvarja z nobenim športom. Verjetno ne bom zgrešil, če ocenim, da je takih kar polovica, in dodam opazko, da so slovenski otroci po debelosti med prvimi petimi na svetu. Že več kot polletna športna pasivnost pa bo svoje dodala ob ugotovitvi, da se da živeti tudi brez tega, da greš trikrat tedensko na trening. Ja, slabo se nam piše.