Dostopnost izobraževanja je eden izmed največjih dosežkov naše družbe. Skozi leta se tako v slovenskem kot v tujih izobraževalnih sistemih stvari spreminjajo v splošnem prepričanju, da gre za izboljšave. Navsezadnje bi prizadevanje za izboljšave pričakovali ravno na področju šolstva. Pa vendar z raznimi reformnimi zgodbami o devetletkah in bolonjskih sistemih dokazujemo, da reforme niso namenjene tistim, ki se izobražujejo, temveč, kot bi strokovno rekli, potrebam trga delovne sile.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
(FOTO) Dobre volje proti izpadu: Domžale - Nafta 2 : 1
V 16. krogu prve lige sta se v Domžalah merila domača istoimenska ekipa in Nafta iz Lendave. Kar naenkrat je ta tekma postala izjemno pomembna, saj sta oba kluba precej zaostala za ostalimi, zato se morata boriti za predzadnje, deveto mesto, ki še vodi v kvalifikacije za obstanek v ligi. Za Lendavčane se je tokrat razpletlo na najslabši možni način, vendar pa se je to že dlje časa napovedovalo. Tekmo ste lahko spremljali z nami.
Sistem nam že dolgo prodaja svobodo pod njemu lastnimi pogoji. Daje nam ravno dovolj kisika, da nas ohranja pri vitalnih kapacitetah. Da smo koristni. Da se vračamo po več. In ker nas že kot otroke zelo dobro ukalupi, nas kasneje trg dela posrka v svojo normalnost. Normalnost, ki ni naravna. In vsak posameznik, ki je rahlo v odstopanju, velja za drugačnega. Drugačnost kot stigma pa v naravnosti vseeno ne obstaja. Obstaja samo v družbenem konstruktu normalnosti, ki ga vsak dan znova podpiramo.
V Sloveniji se radi pohvalimo z zelo dodelanim izobraževalnim sistemom. Od 11. meseca je v naši državi možno oziroma skoraj nujno otroke dati v sistem. No, razen če jih ne damo, ker imamo osebne okoliščine urejene tako, da se ukalupljanju otrok v sistemske rešitve nekoliko izognemo oziroma jih prestavimo na kasnejše obdobje. Seveda smo pri tovrstnem soliranju deležni marsikaterega pogleda, češ da to ni normalno, saj otrok potrebuje družbo, vrstnike, vzgojo zunaj doma in podobne zelo normalne argumentacije.
Kaj pa če upamo povedati, da vse to, kar smo skozi razne monetarne logike preteklosti in sedanjosti sprejeli kot normalno, ni niti malo naravno? A je naravno, da družine otroka dajo v institucijo pri enajstih mesecih? Ali kot ponekod v tujini že pri treh mesecih? Niti malo ne. A je normalno, da so šolski sistemi standardizirani kot tovarniške norme? Normalno ja, naravno pa ne. A je naravno, da otroke v letih, ko vse okoli sebe vpijajo kot spužve, prepustimo na milost in nemilost merilom in predpisom, kjer je posameznik sredstvo za doseganje standardov? Ne, draga družba. To ni ne naravno ne normalno in niti ne bi smelo biti legalno.
Ne trdim, da je šolstvo nekaj, česar ne potrebujemo. Zelo ga potrebujemo. A potrebujemo šolstvo, ki otrokom ponuja varnost in okolje, ki spodbuja individualizem. Dokler pa se šolski sistemi ukvarjajo s tem, kako bodo oblikovane skupine v vrtcih, kako bodo delili učence, da bodo ustvarjali nova ali ohranjali obstoječa delovna mesta, ne moremo govoriti o šoli za otroke, ampak o šoli za monetarno vzdržnost. Šole pogosto postajajo okolje, kjer se znanje predaja zato, ker se mora, ne pa zato, ker se čuti. Pogosto v šolah srečujemo tam zaposlene, ne pa s srcem predanih. In pogosto se sliši, da otroci nič ne poslušajo, ne sledijo, ne spoštujejo. Verjetno je težko pričakovati, da nas bo poslušal nekdo, ki ga niti sami ne poskušamo slišati, kaj šele poslušati in razumeti.
Vsak od nas je poseben. Vsak od nas je unikat. In vsak od nas bi moral slaviti 21. marec. Dan, ki ga namenjamo nošenju neparnih nogavic v poklon vsem, katerih del je tudi Downov sindrom. Osebno poznam družine, kjer se dnevno srečujejo s preprekami, ki pridejo z zares hudim avtizmom, Downovim sindromom in raznimi drugačnimi situacijami, zaradi katerih nekatere osebe delujejo zelo svojstveno. In z velikim veseljem poslušam zgodbe iz realnosti, kjer so šolske klopi otrokom s posebnimi potrebami karseda močno prilagojene posameznikovemu naravnemu ritmu v dojemanju vsebin. Pa vendar, a ni to nekaj, kar bi moralo veljati za vse? Kar bi moralo biti dostopno vsakemu otroku? A ni to nekaj najbolj naravnega? Vseeno smo v naši družbi najbolj naravno označili kot »posebne potrebe«.
Osebno ne verjamem v delitev na posebne in normalne. Normalnost je družbeni konstrukt, ki si ga je izmislil sistem oziroma človek, če vam je bližje. Zame je edini pravi opis vsakega posameznika »poseben«. Ne obstajajo normalni ljudje. To je zgolj še nekaj, s čimer sistem opravičuje delitve na ene in druge že od rosnih let. Vsak otrok je poseben, saj ima individualne potrebe, želje, hotenja, sanje, okoliščine. Otrok je čist kot solza. Sistem pa ga počasi, a vztrajno barva v svoje odtenke. In vsak otrok, ki se malo bolj razlikuje od tega, kar sistem trdi, da je normalno oziroma obvladljivo, je takoj za posebno obravnavo. Kje smo, draga družba, izpustili lekcijo o naravnem otroštvu in naravnem odraščanju? Kje smo najplemenitejše poslanstvo skrčili na vloge in poklice? A smo res tako močno odtujeni?
In sistem, kakršen je, je absolutno veliko breme tistim pravim, svojemu poslanstvu predanim učiteljem. Ker vse to, kar je sistem postavil za normalno, ni nič drugega kot kopija tovarniških norm, kjer mora biti na teden toliko in toliko poročil, taka in taka evidenca, sledenje ciljem in merilom. Učitelje je sistem skrčil na pastirje, ki vodijo ovce, tako kot je zapovedano. Nemalo se jih je v to vlogo celo neverjetno dobro vživelo. A ni to naravnost bogokletno? Učitelji bi morali biti v poziciji učiti, usmerjati, biti zgled, biti ikona na svojem področju. Naj mi nekdo prosim pove, kateri otrok ne bo spoštoval in cenil učitelja, ki ga v svet pošlje opremljenega kot izvedenca na določenem področju in z dokazom, da je bil slišan? Kateri otrok je lahko tako nevzdržen, da učitelj obupa? Kdo je kriv, da so otroci v klopeh nevzdržni? Delno ga biksamo tudi starši in ne bi bilo prav, da to zanikamo. V veliki meri pa upam trditi, da je za veliko težav v šolstvu kriv sistem. Kot ima zdravnik za pacienta 10 minut, tako ima učitelj za 20 posebnežev na enem kupu premalo časa za zares pomembne vsebine. A to je v tem sistemu normalno.
Dnevno srečujem učitelje, ki redko dvignejo pogled in pozdravijo. Take, katerih pogled na parkirišču je tak kot pogled delavca, ki ravno odhaja na delo v rudnik. In srečujem take, ki že po vožnji v avtomobilu sporočajo, da jih bo zdaj zdaj razneslo od zanosa, pripravljenosti, predanosti, srčnosti. Poklon predanim, tistim, ki se zavedate, da je vsak otrok poseben. Poklon tistim, ki vam je uspelo sistem skrčiti na nivo svojega dojemanja normalnosti in ste v ospredje postavili posameznika s posebnimi potrebami. In poklon tistim, ki se posebnostim otroka približate tako zelo, da ste sposobni za trenutek odmisliti okolico in se v polnosti posvetiti tistemu, ki v danem trenutku to potrebuje. Vidi se vas, zelo jasno se vas vidi. In vsak posamezni posebnež v množici vam bo hvaležen, ker niste obupali nad njim.