Učiteljski poklic je bil nekoč spoštovan, danes pa je prevelik vpliv nekaterih vsevednih staršev in okolice njegovo veljavo povsem izničil. Seveda to ne velja za vse. Večina staršev je pozitivno naravnanih in sodelovanje z njimi je zelo dobro. Ti starši se zavedajo, da šola ne more biti samo cona užitka in izpolnjevanja potreb posameznika. Razumejo, da so otroci različni, da je znanje pomembno, da vsi ne morejo imeti odličnih ocen, saj nismo vsi nadpovprečni na vseh področjih. Treba se je truditi, a ocene niso najpomembnejša stvar v življenju. Ne moremo biti vsi znanstveniki in doktorji znanosti, saj svet potrebuje tudi druge poklice. Starši, ki to sprejmejo, so srečni starši in imajo srečne otroke. So pa posamezniki, ki iščejo krivce povsod, le pri sebi ne. S svojimi dejanji grenijo življenje otrokom, vzgojiteljem, učiteljem in vsem, ki jih obkrožajo. Običajno gre za ljudi, ki niso v življenju dosegli nobenih ciljev, so strašno nezadovoljni in želijo vse svoje neizživete sanje prenesti na svoje otroke. Vzgojo svojega otroka vodijo kot osebni projekt. A otrokove sposobnosti niso vedno prilagojene tem načrtom. Pridnost je sicer lepa čednost, a zgolj učenje na pamet ne more prinesti nadpovprečnih rezultatov. V nižjih razredih običajno še nekako gre, v višjih razredih pa otrok vse težjim izzivom pogosto ni kos, hkrati pa se boji razočarati starše, zato se zateka k drugim rešitvam, najpogosteje je to laž oziroma prilagojena resnica. Ne trdim, da so učitelji idealni, vsi delamo napake in nehote se komu zgodi krivica. A tudi življenje ni vedno idealno, vsi šefi niso po naši meri, pa kljub temu hodimo v službo. Če bi starši zaupali šoli in učiteljem, bi bilo težav bistveno manj.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
(V premislek) Pomembno je, kako živimo zdaj - ker za jutri nihče ne jamči
Kako je pravično, da nas trenutek slabosti, morda niti ne naš, stane vsega?
Spomnim se primera prijateljice izpred mnogih let, ko je bil sin v prvem razredu. V šoli je nekaj ušpičil, zato mu je učiteljica naredila zaznamek v beležko in zahtevala podpis staršev. Lahko bi enostavno poklicala mamo, a je želela, da se otrok doma pogovori o svojem dejanju. Fant se je znašel in se v beležko podpisal kar sam. Seveda je učiteljica takoj vedela, da podpis ni pristen, zato je še enkrat dobil isto nalogo, ki pa je bila zanj tokrat še težja. Ko je mama ugotovila, kaj se je zgodilo, je naslednje jutro z njim prišla v šolo. Na njeno zahtevo se je moral opravičiti pred celim razredom. Ni podvomila o resničnosti učiteljičinih besed, ni je zanimalo, ali je bil zraven tudi sosedov Janko. Nekateri bodo rekli, da je otroka preveč izpostavila. Dejstvo pa je, da mu nikoli pozneje ni prišlo na pamet, da bi storil kaj podobnega.
Danes beležke niso več tako aktualne, saj so na voljo hitre poti obveščanja. Žal pa nekateri starši prepovedujejo, da bi jih učitelji vznemirjali s sporočili o tem, da se otrok ne uči, ne dela domačih nalog, se neprimerno vede ali se izogiba ocenjevanjem. Za vsak izostanek najdejo opravičilo, pa naj je še tako privlečeno za lase. Mislijo, da s tem prevarajo učitelje, a taka potuha samo poglablja brezno in ustvarja začarani krog.
Obstaja pa še druga, nasprotna manjšina staršev, ki vso odgovornost prelaga na šolo. Pravijo, da je učiteljeva dolžnost otroke vsega naučiti že v šoli, da je domače delo nedopustno, saj so učitelji za učenje njihovih otrok plačani. A učitelj v šoli ne more odpraviti vseh vzgojnih napak staršev in nadomestiti tistega, kar so starši zamudili.
Otroci so zasvojeni s telefoni, tablicami in računalniki, igrice in družbena omrežja so ves njihov svet, v katerem za šolo in delo ni prostora. S tablico zaspijo in z njo se zbudijo. V šoli so utrujeni, zaspani in živčni, čakajo samo na trenutek, da v roke vzamejo svojo igračo in se vživijo v želeno vlogo. Starše opozarjamo, da je omejitev uporabe sodobne tehnologije nujna, a imajo sto razlogov, zakaj tega ne morejo. Pomanjkanje časa je sodobna bolezen, hkrati pa priročen izgovor, saj je ukvarjanje z otrokom naporno in terja veliko osebnega odrekanja. Lažje je, če mu potisneš v roke telefon ali tablico in imaš svoj mir. Posledice pozneje nosi celotna družba.
Na srečo so opisani primeri bolj izjema kot pravilo, a večno zagovarjanje pred nekaterimi starši, dokazovanje in utemeljevanje odločitev učitelja močno obremenjuje, predvsem pa mu vzame ogromno energije, ki bi jo lahko usmeril v tiste učence, ki si to res zaslužijo, vendar zaradi stalnega ukvarjanja z agresivno manjšino zanje pogosto zmanjka časa. Vse kaže, da bo čez nekaj let veliko pomanjkanje učiteljev. Ponekod že zdaj na trgu dela ni ustreznih kadrov. Razlog je na dlani. Tako bo, dokler bo vsak, ki zna vsaj za silo brati in pisati, učitelju lahko solil pamet, kako mora učiti in oceniti njegovega otroka.
Moč in voljo nam dajejo prijetni otroci in realni starši, ki se zavedajo svojega in našega poslanstva. Zanje je vredno.