»V prihodnosti se bodo ljudje parili le še zato, da bodo imeli kaj za pod zob,« je bila ena od misli moškega, ki je v današnjem času eden izmed primerov »čistega človeka«. Na prvo žogo, mimogrede čestitke za sto let delovanja in podpore pomurskemu nogometu, se človek ob taki misli kar zdrzne, pa vendar izjava žal ni daleč od resnice. Čeprav je kanibalizem kot tak v naši družbi prepovedan, ne moremo trditi, da ga ni. Ljudje drug drugega žremo na dnevni ravni. Ampak tega nekako ne označujemo kot kanibalizem, ker se na telesih naših žrtev nikjer ne pozna, da so oglodanih kosti.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Evropska pot svetega Martina poteka tudi po Pomurju
K nam pride iz Madžarske in zapusti regijo pri Svetem Juriju ob Ščavnici – Povezuje kraje, ki so povezani s svetnikom
Največji kanibalski delikt sodobnega človeka je namreč sprenevedanje ali kot bi rekli Prekmurci »pigej vijno, predga vodou«. S sprenevedanjem morda ne povzročamo takojšnje škode, a jo zaradi narave početja sčasoma multipliciramo v prave katastrofe. Saj vemo, kako je to, ko sta vas in občina ujetnici ene ali dveh oseb, ki šofirata po svoje dobesedno od »smetara do glavara«, kako so sladke besede z govorniških mest navadno sprenevedanje. Sprenevedanje, ki ga poslušajo vsi in so ga prav tako vsi siti. Sprenevedanje o sledenju vrednotam, ki so danes opevane bolj kot kadar koli, a jih je najmanj doslej.
Vrednote so postale stvar monetizacije lastnih interesov. Govorjenje o dobroti, složnosti, delovanju za skupno dobro, ne delati škode drugim – vse to je postalo navadno retorično orodje za poveličevanje lastne osebe s še jasnejšim namenom, poveličevanjem sebe. Kdo bi rekel, da »nekaj pač morajo govoriti«, a za tistega, ki posluša, je večina nagovorov v resnici žaljivih. Razmišljam, kaj roji po glavah govornikov, ko sestavljajo svoje nagovore o tako vzvišenih stvareh, kot so iskrenost, ponižnost, spoštovanje, sloga in druge. Občudujem pogum, ki jih vodi, da o stvareh, ki jih v lastnem življenju ne zmorejo udejanjiti zares, pridigajo drugim.
Morda pa vseeno ne gre za sprenevedanje. Morda gre tukaj za težki narcisizem, ki ljudi zamegli do te mere, da svojega delovanja ne zmorejo videti jasno. Morda gre res za tovrstno patologijo, ki je danes kar popularna. Na koncu je tukaj v igri vpliv, čeprav te morda iz ozadja usmerjajo drugi. Vpliv pa je kategorija, do katere so imeli v preteklosti dostop le zares sposobni. Danes pa zares sposobni od tega žal bežijo stran, »šafajo« pa nam tako imenovani pridni, ki pogosto veliko stvari razumejo po svoje. Z vsem spoštovanjem, a velika je razlika med strateškim razgledanim in operativnim pridnim, a če to dvoje zamešamo, imamo stanje, kakršnemu smo priča danes. Strategije ustvarjajo pridni, razgledani pa se mlatijo po glavi v operativi.
Ampak sistem, čeprav razpadajoč, deluje. Deluje na valovih »bogate delamo bogatejše«, ker pridni ne zmorejo strategij, ki bi v družbi zmanjševale razlike. Tega so zmožni samo tisti, ki upajo vse svoje, s sabo vred, dati na kocko in narediti razliko. Take stvari so počeli pred 105 leti v našem ljubem Prekmurju. Stavili so na vse ali nič. In 105 let pozneje se mi sprenevedamo. Sprenevedamo se v naših nagovorih, kako »smo se združili«, in poveličujemo zgodovinska dejstva tako, da nekdanje zasluge pripisujemo tudi sebi.
Dragi moji, mi nismo k temu, kar obstaja danes, prispevali nič. Mi smo imeli le privilegij, da smo se rodili našim materam in očetom, ki so se rodili svojim, in tako še eno generacijo nazaj, ko bi dejansko lahko ljudje rekli, da so nekaj k temu prispevali. Mi danes samo črpamo naslove in ustvarjamo neke misli o tem, kako velika stvar je to bila, a roko na srce, brez praktične vrednosti. Živeti na račun preteklosti je slaba naložba za prihodnost, čeprav se lepo sliši, ker »ednouk erbiji prijde kraj« in se je treba iztegniti nekoliko bolj, kot bi se mogoče radi.
Živim v Prekmurju, uživam sadove, ki jih zaslužni niso nikoli doživeli. Hvaležna sem lahko, da me je doletel privilegij roditi se v tem delu rajske zemlje, a si pod nobenim pogojem ne smem pripisovati kraljeve krvi samo zato, ker sem na tej strani naše reke mejnice. Dragi Prekmurci, v letu, ko zaznamujemo 105. obletnico naših prednikov zaslug vam in seveda tudi sebi želim treznosti glave, da nas ne bodo vozili žejne čez vodo, in treznosti duha, da se nam na oči ne spusti zavesa narcisoidnega sprenevedanja. Če pa se nam to že dogaja, vedimo, da se vsak feniks sleherni trenutek lahko dvigne iz pepela. Samo odločiti se mora.