Država je lani po več kot desetletju objavila javni razpis za podelitev koncesij v javnem linijskem prevozu potnikov. Prve koncesije so bile brez razpisa podeljene leta 2004 prevoznikom, ki so na podlagi registriranih voznih redov opravljali linijske prevoze. Prvič je bil javni razpis objavljen leta 2010, a zaradi visokih cen ponudnikov ni bil uspešno dokončan, zato je država vse do danes obstoječim koncesionarjem podaljševala koncesijske pogodbe, čeprav je bilo to, kot je že v reviziji leta 2016 ugotovilo računsko sodišče, poleg še številnih drugih nepravilnosti na področju linijskega prometa, v nasprotju s področnimi zakoni in celo z evropsko direktivo.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Simona Klemenčič v knjižnem prvencu piše o zlaganosti politike in izpraznjenosti človeka
Roman Hiša brez ogledal se dotika tudi prekmurskega prostora.
Če je imelo z državo še pred desetletjem koncesijsko pogodbo sklenjeno več kot 30 prevoznikov, med njimi tudi Avtobusni promet Murska Sobota (AP Murska Sobota), bosta prevoze na podlagi koncesije v naslednjih petih ali maksimalno osmih letih opravljala le še dva: Nomago in Arriva. Linijski promet je bil na tokratnem razpisu razdeljen na 12 sklopov po državi, za devet sklopov pa je prispela ponudba le enega ponudnika. Ministrstvo za infrastrukturo bi koncesijo za štiri sklope – kot nedopustna je bila zavrnjena skupna ponudba Arrive in javnega podjetja Ljubljanski potniški promet za sklop Osrednjeslovenska – podelilo Arrivi, na koncesijo za sedem sklopov pa lahko računajo v družbi Nomago.
Vožnja v Pomurju toliko cenejša?
Soboški prevoznik je odpadel, ker bi Arriva za 4,6 milijona prevoženih kilometrov na leto v Pomurju, po iztekajoči se koncesiji je bilo teh okoli tri milijone, vozila po ceni 1,80 evra na kilometer, AP Murska Sobota pa je ponudil ceno 1,94 evra na kilometer. Preračunano to pomeni, da bi Arriva državi za prevoze v Pomurju zaračunala 8,3 milijona evrov, AP Murska Sobota pa 8,9 milijona evrov. V osmih letih je razlika v ceni seveda še toliko bolj opazna. Maksimalna možna ponujena cena na razpisu je bila sicer 1,95 evra na kilometer in praktično v vseh sklopih je toliko znašala tudi ponujena cena, razen za, kot že navedeno, Pomurje in tudi za sklop Obalno-kraška, kjer je Arriva Dolenjska in Primorska ponudila za cent manjšo ceno od maksimalne.
Izguba koncesije bi za soboško podjetje, ki sta ga leta 2020 s pomočjo skupine MSIN prevzela Bernardka Maučec Cigan in Franc Banfi, pomenila poslovno katastrofo. Prihodki iz opravljanja prevozov po koncesiji so namreč ključni za poslovanje družbe, saj tvorijo od 70 do 80 odstotkov vseh prihodkov, ki jih družba ustvari v enem letu. V AP Murska Sobota ob tem zaposlujejo 131 oseb, od tega 74 voznikov, prek poslovnih enot in podružnic pa so dejavni tudi v turizmu, na področju šole vožnje, servisa in prodaje vozil ter si lastijo številne nepremičnine, med drugim soboško avtobusno postajo. Izguba koncesije bi nedvomno vplivala tudi na zmožnost izvajanja preostalih dejavnosti. Direktor Darko Kovač nam je potrdil, da so že vložili zahtevek za revizijo javnega naročila na Državno revizijsko komisijo in čakajo, kaj se bo zgodilo, pripravljeni pa so se boriti do konca in izčrpati vsa pravna sredstva. Kar je seveda razumljivo, saj bi, kot tudi priznava direktor, podjetje brez koncesije težko ohranili pri življenju.
V zahtevku so navedli domnevne kršitve v postopku in dejstva, ki naj bi očitane kršitve dokazovala, osredotočili naj bi se na domnevne nepravilnosti v razpisni dokumentaciji, ki naj bi bila prilagojena za večje ponudnike in ni omogočala poštenega konkuriranja, čeprav je šlo za mednarodni javni razpis. Ponudbi Arrive je ministrstvo podelilo vseh 100 možnih točk, ponudba AP Murska Sobota pa je dosegla 94,50 točke. Edina kategorija, v kateri je prišlo do razlike, je bila cena na kilometer. Za vključenost podizvajalcev, okoljski standard euro6 in brezžično povezavo v avtobusih so oboji dobili najvišje možno število točk. Dogajanje okoli razpisa je pritegnilo pozornost pomurskega poslanca Dejana Židana, ki je infrastrukturnemu ministru Jerneju Vrtovcu zastavil poslansko vprašanje glede domnevno spornih praks izločanja konkurence in vzpostavljanja duopola na trgu avtobusnih prevoznikov.
Očitke zavračajo, napovedujejo zaposlovanje
V Arrivi zatrjujejo, da so ceno, s katero so se prijavili na razpis, oblikovali na podlagi ekonomskih in prometnih analiz ter preteklih dolgoletnih izkušenj in da je ekonomsko vzdržna, zato jo je po njihovih besedah naročnik tudi sprejel. »Če bi naročnik ocenil, da gre za nenavadno nizko ceno (razlika med ponudbenima cenama znaša 7,2 %), bi od nas pred odločitvijo o oddaji naročila zahteval dodatna pojasnila. Do tega ni prišlo,« so poudarili za naš časopis. Ravno tako ostro zavračajo očitke o domnevno spornih praksah in dogovarjanju, ki da so po njihovih navedbah neutemeljeni in brez kakršne koli podlage, saj so ponudbo oddali samostojno na podlagi lastne poslovne odločitve, ki je temeljila izključno na ekonomskih kriterijih, ne da bi se o oddaji ponudbe kakor koli usklajevali s katerimi koli drugimi dejanskimi ali morebitnimi ponudniki. Glede ovir pri uporabi avtobusne postaje, ki je v lastništvu konkurenta, pravijo, da storitve soboške avtobusne postaje uporabljajo že danes, so pa od lastnika tik pred oddajo ponudb dobili obvestilo o zvišanju cen storitev.
»Strošek peronizacije se je s 3,5 evra po dogodku zvišal na pet evrov, kar je skoraj 43-odstotni dvig cene. Spremembo cene smo upoštevali in avtobusno postajo še vedno uporabljamo,« poudarjajo. Sicer pa zagotavljajo, da bodo tako kot drugod po Sloveniji in v Evropi tudi v Pomurju zagotavljali varne, kakovostne in zanesljive storitve, napovedujejo pa tudi zaposlovanje v regiji. Jasno je namreč, da bodo potrebovali voznike, in ni treba dvakrat ugibati, kje jih bodo najprej iskali. Kot so še navedli za naš časopis, so plače voznikov avtobusov, ki so zaposleni pri Arrivi, med najboljšimi v panogi v Sloveniji, za zaposlene pa imajo tudi sklenjeno kolektivno pogodbo in jim omogočajo vključitev v dodatno pokojninsko shemo podjetja.
Kartelnim dogovorom že bili priča
S vprašanji smo se obrnili tudi na Javno agencijo RS za varstvo konkurence, ki spominja na izkušnjo z zadnjega tovrstnega razpisa iz leta 2010, ko je kartelno dogovarjanje na tem področju že bilo ugotovljeno.
"Pojasnjujemo, da Agencija spremlja trg koncesionarjev za izvajanje gospodarske javne službe za javni linijski prevoz potnikov na območju Republike Slovenije, saj je v preteklosti že obravnavala omejevalna ravnanja podjetij na predmetnem trgu.
Agencija je namreč glede kartelnega dogovarjanja podjetij Arriva d.o.o., Arriva Dolenjska in Primorska d.o.o., Alpetour PA d.o.o. (sedaj Arriva d.o.o.), AVRIGO, d.o.o. (sedaj NOMAGO d.o.o.), INTEGRAL BREBUS Brežice d.o.o. in IZLETNIK CELJE d.o.o. (sedaj pripojen k NOMAGO d.o.o.) v zadevi št. 3061-79/2010 izdala odločbo dne 30. 9. 2013. Istega dne je bil postopek zoper AP MS d.d., Integral voznik d.o.o. in MPOV d.o.o. ustavljen s sklepom. Zoper navedeno odločbo so vse stranke postopka, razen družb iz Skupine Arriva (prej Skupine Veolia), podale tožbe na Upravno sodišče RS, tako da je odločba Agencije iz leta 2013 za družbe iz skupine Arriva postala pravnomočna.
Agencija je po prejetih sodbah Upravnega sodišča RS v ponovnem postopku Agencija izdala odločbo 306-79/2010-442 z dne 29. 3. 2017 zoper preostale družbe (Alpetour PA d.o.o., Avrigo d.o.o., Integral Brebus Brežice d.o.o. in Izletnik Celje d.o.o.), ki je pravnomočna in je zato njena nezaupna različica javno objavljena na spletni strani Agencije.
Agencija je v pravnomočno zaključenem postopku 306-79/2010 ugotovila, da so predstavniki največjih podjetij (Alpetour, Arriva, Avrigo, Integral Brebus in Izletnik Celje) na medsebojnih srečanjih in po elektronski pošti izmenjali informacije o nastopu na razpisu številka JN 1952/2010 in s tem popolnoma izključili medsebojno konkurenco. Glede na to, da gre za dogovor med konkurenti, ki z izključevanjem konkurenčnega tveganja na javnem razpisu dosežejo delitev trga na določena geografska območja (v konkretnem sporazumu so si razdelili vloge na že predhodno z razpisom razdeljenih koncesijskih območjih), se tak sporazum šteje za kartel, ki je omejitev konkurence po cilju. V dogovore udeležena podjetja so nato za vsako koncesijsko območje oddala le po eno vlogo za pridobitev koncesije. DRSC je v juliju 2010 z odločbo zavrnila vse ponudbe in končala postopek podelitve koncesij.
Podatkov o morebitnem nadaljnjem postopanju Agencije zaradi interesa postopka ne moremo podati."