Oče Aleš Maroša nam je povedal, da se je njegova ljubezen do nogometa začela v zgodnjem otroštvu, zato so ga vpisali v Nogometni klub Mura, kjer je začel trenirati. To je od družine zahtevalo fizični napor in tudi finančno breme. Redno so ga vozili na treninge, velik del stroškov so takrat starši plačevali iz svojih žepov.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
2. SNL: "Žuti" popuščajo - v Slovenski Bistrici drugi zaporedni poraz
Beltinčani so si v 27. krogu druge lige otežili boj za drugo mesto, saj so v Slovenski Bistrici doživeli že drugi zaporedni poraz. Gostitelji so slavili z 1 : 0, edini gol je padel v 52. minuti. Gorica in Primorje morata še odigrati medsebojno tekmo, v primeru remija ali zmage Ajdovcev pa bi "žuti" padli že na četrto mesto. Bi se pa ob takšnem razpletu, še posebej remiju, najbolj smejalo vodilni Nafti.
Poklicni kmet in amaterski nogometaš
Ko bi bilo treba presedlati v člansko kategorijo, se je tedanji Nogometni klub Mura sesul. Pa ni šlo samo za Muro, ampak se je v krizi znašel celoten pomurski nogomet. Odločitev za srednjo šolo je bila delno povezana z nogometom, nam je povedal Amadej. Odločil se je za srednjo ekonomsko šolo in jo tudi končal. Pričakovanja, da bi s to izobrazbo dobil zaposlitev, so bila utopična. Odkrito je povedal, da ga to niti ni zanimalo, saj je upal, da se bo domači nogomet začel postavljati na noge. Ob šoli in treningu je bil ves čas tesno povezan z domačo kmetijo, ki jo je razvojno zastavil oče Aleš. Kmetija je rasla, zato se je odločil, da si bo dohodek za preživetje med amaterskim igranjem nogometa služil na kmetiji.
Del zemljišč, ki jih imajo v okolici domačih Melinec, je na zaščitenem območju Nature 2000, zato so morali pridelavo prilagajati nekaterim okoljskim zahtevam. Po drugi strani pa je imela domačija očeta Aleša še vedno status samostojne kmetije. »V družini smo se že odločili, da bo prevzemnik konvencionalne kmetije brat. Ko je oče razmišljal, kaj storiti z njegovo domačijo in kmetijo, smo sklenili, da je ne opustimo, ampak na njej začnemo razvijati ekološko kmetijstvo. Mene je to pritegnilo. Za prevzem kmetije nisem izpolnjeval vseh pogojev. No, prevzel bi jo verjetno lahko, oteženo bi bilo sodelovanje na razpisih, zato sem pridobil nacionalno poklicno kvalifikacijo kmeta. Ker smo se odločili za čisto poljedelsko kmetijo, sem se lahko aktivno vključil v delo na kmetiji in ob tem še naprej treniral in igral nogomet na amaterski ravni. Pred vrnitvijo k Muri, pred tremi leti, sem igral za Beltince. Čeprav je kmetija na začetku obsegala 30 hektarjev, zdaj jih že imamo 39, smo začeli pridelovati klasične poljščine – pšenico, piro in ječmen. To mi je bilo pisano na kožo. Pozneje smo začeli širiti kulture in zdaj že pridelujemo ajdo, proso in konopljo. Usmerjamo se v pridelavo grmičevja – začeli smo z aronijo, zdaj pa sadimo sibirske borovnice. Priznati moram, da je zadnji dve leti moja vpetost v kmetijo bistveno šibkejša, kot je bila na začetku,« je opisal svojo kmetijsko zgodbo Amadej.
Zdaj več delata oče in brat
Poudaril je, da se ponujeni priložnosti za igranje nogometa na najvišji ravni ni bil pripravljen odpovedati. Profesionalne obveznosti so ga tako oddaljile od kmetije, ampak s tem, kot pravi, ni nič narobe. Še vedno so družinsko močno povezani in zdaj glavno breme pri delu na kmetiji in razvoju nosita oče in brat Ambrož. Amadej in oče sta pošteno povedala, da na zdaj že 39-hektarski kmetiji ustvarjajo soliden dohodek, ki ga ravno zaradi Amadejeve trenutne ekonomske neodvisnosti od kmetije vlagajo v razvoj. Tako Aleš kot Amadej sta poudarila, da je v družini dovolj razumevanja za uresničevanje Amadejevih ambicij na področju nogometa. Kljub bistveno boljšemu položaju nogometa pri nas dohodki še vedno niso tako visoki, da ne bi bilo treba razmišljati tudi o tem, kako preživeti po koncu kariere. To pa še ne pomeni, da bi Amadeja omejevali pri priložnostih, ki se mu bodo morda še odprle v nogometu. Je pa bila izkušnja s prejšnjo krizo Mure poučna. Za Maroševe celo koristna, saj je vprašanje, ali bi se sicer sploh lotili ekološkega kmetovanja.
