»Včasih smo bili ljudje bolj povezani med seboj. Ničesar nisi naredil pri hiši, da ti ne bi prišli pomagat sosedje. Tudi sam rad priskočim na pomoč ljudem v stiski. Od tod verjetno tudi odločitev za krvodajalstvo, čeprav je k temu odločilno pripomogel nogomet,« je svojo pripoved začel 62-letni Marijan Vuzem iz Murske Sobote, ki je bil rojen v Lucovi.
V nogometu je bil aktiven trideset let. Ves čas je bil vratar, branil je barve več pomurskih klubov, deset let je stal v vratih tudi pri klubu malega nogometa iz rojstne vasi. V času igranja nogometa je imel več manjših poškodb, med resnejšimi pa je bila zlomljena noga. »Zaradi zloma noge sem moral celo za eno leto prestaviti služenje vojaškega roka.«
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Znanih je več podrobnosti o pretepu na soboški tržnici
Dve osebi sta iskali pomoč v regijski bolnišnici.
Prag vojašnice v Dugem Selu na Hrvaškem je tako prestopil leta 1979, tam se je tudi prvič srečal s krvodajalstvom. »V nedeljo popoldne, ko smo bili prosti, smo s fanti igrali nogomet, brez tega ni šlo, pa tudi jaz nisem smel nikoli manjkati, kjer je bila nogometna žoga. Prijatelja iz Banjaluke, ki ni bil ravno športen tip, smo poslali v gol. Ker mu je bilo med vratnicami dolgočasno, se je obesil na prečko gola, ta se je v tistem trenutku zazibal, zaradi česar je kolega padel in z glavo udaril ob asfalt. Pri udarcu mu je počila lobanja. Vsi, ki smo bili takrat na igrišču, smo odhiteli z njim v bolnišnico v Zagrebu. Ker je izgubil veliko krvi, smo vsi dali kri za njegovo operacijo,« je pretresljivo izkušnjo opisal sogovornik. Po treh mesecih od nesreče je Vuzem ponovno daroval kri, med služenjem vojaškega roka so mu jo odvzeli štirikrat. »Vsakič smo dobili za to dva prosta dneva, ki sem ju izkoristil ob ponedeljkih in torkih, zato sem se lahko vrnil domov in z domačimi preživel podaljšan konec tedna.« Po prihodu iz vojske krvodajalstva ni opustil. Ko so minili trije meseci od zadnjega darovanja, je spet čutil potrebo po tem, da bi dal kri. »To je tako, kot če si strasten kadilec in te cigarete zasvojijo. Tako zelo ti to manjka.«
Kri je daroval 130-krat
Vuzem, po izobrazbi ključavničar, po poklicu pa samozaposleni vodovodni inštalater, je v štiridesetih letih, odkar je postal krvodajalec, življenjsko tekočino daroval že 130-krat. »Še tri leta lahko darujem, to pomeni še približno desetkrat. Če bo zdravje dopuščalo. Mnogi so mi govorili, da lovim rekorde. Pa to ne drži. Vesel sem, če lahko tako nekomu pomagam. Mislim, da bi se morali vsi, ki so za to sposobni, odločiti za darovanje krvi,« poudarja sogovornik, ki je kri doslej vedno daroval na transfuzijskem oddelku Splošne bolnišnice Murska Sobota. Skupno so mu v vseh teh letih odvzeli približno 52 litrov krvi. »Kot mi je enkrat pojasnila zdravnica, tolikšno količino krvi porabijo za tri ali štiri osebe, če se zgodi večja nesreča. Krvodajalci so zato res pomembni.«
S svojim zgledom je za krvodajalstvo navdušil tudi sinova Damjana in Davorja, ki sta ga kot otroka večkrat spremljala na odvzem. »Ko sta postala polnoletna, sta se tudi sama odločila za to, na kar sem res ponosen. Žene pa še nisem navdušil,« doda v smehu. Rad se spominja tudi organiziranih krvodajalskih akcij v preteklosti, ko so se s prijatelji iz domače in sosednjih vasi vsako leto okrog štefanovega odpravili z avtobusom na odvzem. »To so bile prave zabave. Zjutraj okrog šestih smo se odpeljali do bolnišnice, vrnili smo se šele okrog poldneva, potem pa smo se ustavili v domači gostilni in včasih tam preždeli tudi do poznega popoldneva. To so bila res posebna doživetja,« je sklenil pogovor sogovornik.