Odraščala je pri Gradu na Goričkem, edinka. Želela je biti kozmetičarka, delati v wellnesu. Ko pa je najboljša prijateljica, ki je leto dni starejša od nje, obiskovala srednjo šolo v Radencih, je prepričana tudi njo. Že med obvezno prakso, so profesorji v njej videli potencial, eden od njih jo je celo predlagal, naj streže takratnemu predsedniku Združenih držav Amerike Billu Clintonu, ki je obiskal Slovenijo.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Dvorec Freudenau naprodaj. Kdo ga lahko oživi?
Interes za oživitev dvorca ima Občina Apače, a nima finančnih sredstev.
Ko se je odločala, kam gre študirat, je zmagala Višja strokovna šola za gostinstvo in turizem Maribor samo zato, ker je na informativnem dnevu ena od študentk razlagala, kako je bila na izmenjavi v Španiji, ki je Karmen od nekdaj zelo pri srcu. Že za prvo prakso se je tako prijavila za izmenjavo v Španiji, a ji niso odobrili štipendije; namesto tega so ji ponudili delo v hotelu Kempinski Palace v Portorožu. Vedela je, da to nek dober hotel, kaj dosti več pa ne, ampak je maja 2013 vseeno poskusila. Kmalu je ugotovila, da si je s tem odprla nešteto vrat. Določili so jo za delo na recepciji, ker je edina govorila italijansko, čeprav prizna, da je takrat znala samo osnove. Danes poleg italijanščine, govori še angleško, rusko, špansko, nemško, srbsko in hrvaško. Takoj po prvi praksi je namreč sprejela ponujeno delo, ko so jo za leto dni zaposlili. "Po dveh letih sem se odločila poskusiti v tujini, zato sem šla na štirimesečno izmenjavo v hotel Kempinski Frankfurt. Zame je bil to precej velik izziv, saj nikoli nisem marala nemščine in kar naenkrat je vsa komunikacija potekala v nemškem jeziku. Ko sem usvojila jezik, sem se vrnila v Portorož. Kar hitro sem ugotovila, da pogrešam tujino in da bi rada poskusila nekaj novega, zato sem poslala svoj življenjepis v Kempinski Grand Hotel des Bains, St. Moritz in bila sprejeta.
Ko sem prvič prišla v St. Moritz, sem ostala brez besed, saj je kraj res nekaj posebnega. Tu je čisto običajno, da se ljudje do restavracije peljejo s kočijo, organizirajo dirke in open air koncerte na zamrznjenem jezeru. Tu, na vrhu švicarskih alp, so cene dvakrat višje kot v ostalih delih Švice. Za eno večerjo v restavraciji plačaš približno 200 švicarskih frankov, kar je nekje 180 evrov, cene v trgovini so precej visoke, zato se enkrat na teden zapeljemo v Italijo, kjer je brezcarinsko mesto Livigno in si tam nakupimo vse, kar potrebujemo. Prosti čas preživljamo pozimi na smučišču ter poleti ob jezeru. Zaenkrat sem še vedno tu in delam kot vodja izmene na recepciji ter kot »Lady in Red« (dama v rdečem), torej kot oseba, ki skrbi za VIP goste.
V hotelu imamo goste iz celega sveta ter iz različnih kultur. Tu sem se recimo prvič srečala z židovsko kulturo, ki se mi zdi zelo zanimiva. V petek od sončnega zahoda in do sobote, dokler ne zaide sonce, imajo na primer šabat, kar pomeni, da v tem času ne smejo ničesar delati. V hotelu si teh 24 ur »deklica za vse«, saj jim tudi odpiraš vrata, prižigaš luči in podobno.
Zelo zanimivo je, ko so v hotelu znane osebe in si kot »Lady in Red« edina, ki je v stiku z njimi, dneve preživljaš z njimi in skrbiš za vse njihove želje. Na začetku je res nenavaden občutek, ko si v stiku z ljudmi, ki si jih prej videl samo na televiziji, ampak čez čas vidiš, da so normalne preproste osebe kot vsi ostali. Vsak dan si v stiku z novinarji, ki poskušajo izvedeti vse podrobnosti iz življenja naših VIP gostov, ampak pred vsakim prihodom znane osebe podpišeš pogodbo o tajnosti, tako da ne smeš nikoli izdati, kdo stanuje v hotelu in kakšne so njihove navade oziroma želje. Nekaj časa nazaj si je na primer neki gost zaželel, da bi za rojstni dan njegove hčerke v St. Moritz pripeljali kamele in lame. Na začetku nisem vedela, če bo to sploh mogoče, ampak na koncu smo imeli lame in kamele v parku pred našim hotelom 31. decembra pri -20 stopinjah.
Lani sem šla na enomesečno izmenjavo v hotel Kempinski Vier Jahreszeiten München, kjer se način dela popolnoma razlikuje od našega. Gostje, ki obiščejo St. Moritz, pridejo sem ponavadi zaradi smučanja oziroma poleti zaradi vandranja in ostanejo dlje časa. V Münchnu imajo predvsem poslovne goste, ki ostajajo samo za noč ali dve. Največja razlika je ta, da je tam težko navezati osebni stik z gosti, v St. Moritzu pa je nekaj običajnega, da poznaš vsakega gosta, njegove navade ter ga kličeš po imenu. Za delo v tej verigi je predvsem pomembno, da si komunikativen, fleksibilen in da obvladaš čim več jezikov."
Po treh letih se je odločila, da poletja ne bo preživela v hladni Švici, ampak "domačem" Portorožu, kjer bo v Kempinskem spet kombinirala dve službi, tako bo vodja izmene in Lady in Red. "Tudi v prihodnje se vidim v Kempinskem. Tu ti res omogočajo veliko. V katerem koli oddelku delaš, imaš izobraževanja, celo spodbujajo to. Enkrat na leto imamo razgovor s šefom, ki nam pove, kako vidi naše delo, mi pa njemu, kakšne želje imamo za prihodnost. Takrat poveš, kam si želiš iti delat, hotelska veriga je domala po vsem svetu in v večini primerov tudi v zelo kratkem času izpolnijo tvojo željo. Tudi njim je namreč v interesu, da mi dobimo čim več izkušenj in pridemo s čim več znanja nazaj. Ali pa ne. Povsem neobvezujoče je." A če si dober, te želijo povsod. Karmen se je tako že pred odhodom v Portorož pogovarjala o tem, da se v zimski sezoni vrne, verjetno celo na drugo delovno mesto, ker se tudi sama želi izpopolniti na več področjih. "Neverjetno je, kako se ti življenje obrne. Če bi mi pred petimi leti kdo rekel, da bom delala v Švici, na takem položaju, bi se mu verjetno smejala," z nasmehom na ustih zaključi simpatična Karmen, ki ji delo z zvezdniki svetovnega kova, o katerih pa zaradi pogodb o tajnosti ne sme govoriti, ni niti malo stopilo v glavo. Ostaja namreč preprosta punca, ki potem, ko se je komajda vrnila z dvotedenskega potepanja po Španiji, že načrtuje novo. Tokrat jo bo, po poletni sezoni in pred zimsko, mahnila ali na Filipine ali v Mehiko.
