Sedem mesecev vojne v Ukrajini ni prineslo nobenega olajšanja v pogledu, da bi se doseglo prekinitev sovražnosti in začela mirovna pogajanja. Nasprotno, vojskujoče strani z vojaškimi in političnimi akcijami in napovedmi vedno znova presenečajo in kot kaže še globje stopajo v vojne aktivnosti. Ko so 24. februarja 2022, na predvečer 76-letnice preoblikovanja Rdeče armade v oborožene sile Sovjetske zveze, v specialno vojaško operacijo v Ukrajino poslali okrog 150.000 vojakov štirih zvrsti ruske vojske (kopensko vojsko, letalstvo, zračnodesantne sile in mornarico) in mobilizirali večino od 80.000 vojaške sestave obeh samooklicanih ljudskih republik Lugansk in Donetsk, so jim verjetno napovedovali, da bodo v enem ali največ nekaj tednih doma. Sedaj kaže, da jih verjetno ne bo niti do božiča. Pri tem je prImerjava z vojno histerijo in navdušenjem zanjo iz leta 1914 in začetka prve svetovne vojne zgolj ilustrativna. Ali pa tudi uporabna za vprašanje, kdaj bodo sodelujoči vojaki siti vojne. In če smo že pri zgodovinskem vzorcu, je ruski primer iz omenjene prve svetovne vojne pravzaprav zgodovinsko zelo razvpit. Najprej so vojaki carske Rusije leta 1917 zapuščali frontne položaje in enote, da bi se kmalu zatem znašli v revolucionarnih vojaških formacijah in oktobrskem rdečem prevratu ter zatem od januarja 1918 v Rdeči armadi, ki je bila v domovinski vojni še naslednjih pet let.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Dobro vino je še vedno cenjeno, ocenjujejo v Vinogradništvu Kolarič
Družina Kolarič je prve trte zasadila daljnega leta 1946. Na sedmih hektarjih vinogradov pridelujejo dvanajst sort, posebej ponosni so na svojo penino.
V sedanji ukrajinski vojni je teroriziranje prebivalstva z nočnimi letalskimi napadi in obstreljevanjem z raketami in artilerijo tudi na civilno infrastrukturo, sicer manj. Gotovo tudi zaradi tega, ker so v begunstvo in izseljenstvo že pognali 11 milijonov Ukrajincev tako ukrajinskega kot ruskega porekla. S tem so izpraznili prostor in ga dodobra etnično spremenili, da ne omenjamo očistili, o čemer smo tudi na straneh Vestnika že pisali. Priprave za napovedane referendume o priključitvi štirih vojaško zasedenih ukrajinskih regij (oblasti) k Rusiji so torej zaključene. Ko bodo referendumi zaključeni, ob ugodnih izzivih za rusko stran, v kar ni treba dvomiti, bodo za vsako ceno branili ta »nova« ruska ozemlja. Sedaj je še enkrat jasno, da je vojna v Ukrajini najprej in predvsem osvajalska - za ozemlja in šele zatem za zaščito interesnih območij.
Vpoklic rezervistov za topovsko hrano
Napoved delne mobilizacije vojaških rezervistov v Rusiji pomeni, da smo pred novo podobo vojne v Ukrajini. Operativna stalna vojska Ruske federacije je v sedmih mesecih dodobra izčrpala svoje resurse. Poleg tega ji za nove naloge, zlasti za obrambo in kontrolo novih, k Rusiji priključenih ozemelj, primanjkuje sil. Za takšne naloge so rezervisti primerni, pa še v obrambno funkcijo so postavljeni. Ta se lažje sklada tudi z osebnim preživetjem vsakega od posameznikov, pa še manj naporno je kot dinamično ofenzivno delovanje. Cinični bi lahko dodali, da bodo na ruski strani tako rezerviste na obrambnih položajih izpostavili pred ognjene artilerijske in raketne udare z ukrajinske strani in zahodnim orožjem. Vojaške žrtve bodo tako lahko zapisane na konto obrambe ruske domovine in ne več agresije na sosednjo, nekoč bratsko socialistično republiko.
Ruske udarne vojaške formacije seveda ne bodo umaknjene iz vojne. Uporabili jih bodo lahko za udare po nasprotnih ukrajinskih ofenzivnih formacijah. Po boksarsko bodo v funkciji krošeja, rezervisti pa boksarskega garda. To pomeni, da bodo proruska separatistična območja in samooklicani republiki (Lugansk in Donetsk) skupaj z ruskimi vojaškimi silami branili in vračali operativne udarce. Več vojaškega orožja Ukrajini, zlasti ofenzivnega, vojne ne bo niti skrajšalo, niti olajšalo. Zato svet mora najti diplomatsko orodje in pripeljati sprte strani za pogajalsko mizo. Mogoče bodo ruski rezervisti k temu lahko pomembno prispevali s tem, ko se bo krepil odpor rezervistov in njihovih sorodnikov do vojne in pošiljanja na bojišča za »topovsko hrano«. Ali lahko mobilizacija, tokrat za obrambo ruskih ozemelj, zlomi Putinovo namero po odločnem nadaljevanju vojne, je seveda veliko vprašanje. Zgodovinsko se je to enkrat v Rusiji že zgodilo, ko je padel cesar, kar pa kot omenjeno, vojne ni skrajšalo, saj se je nadaljevala (prva) domovinska vojna.
Rusi proti vsem
Kot rezime dosedanje sedemmesečne ukrajinske vojne je treba zapisati, da je ruska stran zasedla (bistveno) več ozemlja v Ukrajini, kot so napovedovali. Niso uspeli nevtralizirati in odstraniti ukrajinskega vodstva. Rusiji ni uspelo uničiti ukrajinske vojske in doseči njene demilitarizacije. Nasprotno, postala je respektabilna nasprotna vojaška stran in z zahodnim ofenzivnim orožjem ter na sodobnih tehnologijah in sistemih temelječi podpori, nasprotnik, ki sedaj neposredno lahko ogroža Rusijo. To, da je (bo) večina tega ogroženega ozemlja na Ukrajinski strani in da dobivajo nacistične oznake vsi, ki z orožjem zalagajo Ukrajino, je še kako prikladno za proxy (namestniško) vojno. To zastopništvo pa ni le v funkciji vojnih privržencev, ampak tudi namestniške (proxy) ekonomske dimenzije (spopad za energente, drvenje v draginjo, nflacijo in psihozo svetovnega uničenja). Proxy vojne praviloma ne stavijo na jedrski spopad, ki vodi v svetovno kataklizmo. So pa jedrske grožnje možne in verjetno se bodo tudi v tem primeru stopnjevale. Dvomim, da si lahko Putin poleg upada podpore zaradi odpora proti mobilizaciji, privošči še odpor in psihozo zaradi splošne jedrske nevarnosti v primeru uporabe nuklearnega orožja. Funkcija boja za denacifikacijo se sedaj nekako širi iz ukrajinskega vodstva na države in vodstva, ki vojaško podpirajo Ukrajino. To poenostavljeno pomeni: Rusi proti vsem. To me skrbi.