V medijski hiši Vestnik bomo v avgustu in septembru izvedli intervjuje z vsakim pomurskim poslancem, članom Kluba pomurskih poslancev. Intervjuji so nekoliko drugačni, saj potekajo ob sproščenem kosilu v eni od pomurskih gostiln, v občinah, ki so poslancem blizu. Po Jožefu Horvatu in Tinetu Novaku smo tokrat sedli za mizo s Saro Žibrat iz vrst Gibanja Svoboda, ki je bila izvoljena za poslanko v ljutomerskem volilnem okraju. Z njo smo se pogovarjali v čudovitem ambientu nastanitve Turizem na podeželju Tompa na obronkih prleških goric.
V politiki ste bili do izvolitve nepopisan list. Kako je prišlo do vaše odločitve za poslansko kandidaturo?
»Že v študentskih letih sem kritično spremljala politiko, v času prejšnje vlade pa smo se v okviru civilne družbe še bolj aktivirali. Ko sem slišala za novo gibanje, se mi je zdela to dobra priložnost, da neham zgolj kritizirati in poskušam tudi nekaj storiti. Videla sem, da so se Gibanju Svoboda pridružili ljudje, kot je humanistka Tereza Novak, in takrat sem vedela, da je to prava stranka zame.
Glede na to, da spadate med mlajše poslanke, zaznavate kaj podcenjevanja in nezaupanja vaših starejših kolegov?
»Ne, mislim, da je ravno obratno. V nas vidijo neki potencial, ker smo vsi, tu moram pohvaliti vse, ki smo v klubu mladih poslancev, tudi iz opozicije, aktivni, zagnani, tudi naivni. To je mogoče ravno najboljše, saj ne popustimo vedno, ko se nekdo odloči, da nekaj ni izvedljivo. Vsaj kar se tiče naše poslanske skupine, se mi zdi, da to energijo cenijo in jo znajo preusmeriti ter izkoristiti ter nas tako zelo veliko vključujejo v delo.«
Vaš poslanski kolega Tine Novak mi je dejal, da se je začetna naivnost razblinila že na prvi seji državnega zbora.
»Na začetku nekako poskušaš biti konstruktiven in ne delati razdora med koalicijo in opozicijo, saj se mi zdi, da je tega v naši družbi še preveč. Potem pa pride tisto nagajanje, ki se mi zdi, da ni pošteno do ljudi. Te politične igre ne koristijo ljudem, saj zapravljamo dragocen čas, medtem ko se od nas pričakujejo hitre odločitve. To prerekanje v državnem zboru nikomur ne koristi. Pride čas, ko rečeš, da tako ne gre, dajmo biti konstruktivni in tudi prisluhniti opoziciji. Če imajo dobre predloge, jih je treba preučiti in tudi sprejeti.«
Ste zadovoljni z dosedanjim delom v državnem zboru? Poteka poslansko delo po vaših pričakovanjih?
»Od politike verjetno vsak pričakuje nekaj drugega. Sama opažam, da se moderna družba zelo hitro razvija, zakonodajni postopki pa so zares dolgotrajni. Že majhne spremembe potrebujejo ogromno trdne volje, usklajevanj in dialoga z družbo. Če namreč družba ne ponotranji sprememb, so te zaman in se bodo z naslednjo vlado spet spremenile. Treba je hitro ukrepati, a naš sistem je zbirokratiziran in traja, da se pripravijo rešitve, ki ne bodo vplivale na še neko drugo področje, na katero v danem trenutku niti nisi pomislil. Če pa pogledam nazaj, sem zadovoljna, saj smo uvedli kar nekaj zakonodajnih sprememb. Novela o RTV je bila takšna, zdaj pred kratkim dolgotrajna oskrba, ki jo starejši res potrebujejo in mi tudi na terenu potrjujejo, da so veseli njenega sprejema. Pozimi smo se prioritetno ukvarjali z energetsko krizo. Tu je bilo prav, da je opozicija sklicala nekaj tematskih sej, saj smo bili prisiljeni analizirati svoje delo za nazaj. Izkazalo se je, da smo iz krize izšli mnogo bolje kot marsikatera razvita država Evropske unije. Imeli smo cenejšo energijo za gospodinjstva, cenejše gorivo in nižjo inflacijo kot recimo Avstrija, Nemčija in Švedska, s katerimi se radi primerjamo.«
Preberite še
Odpri v novem zavihku
(POSLANSKI OBED) Tine Novak: »Cilj je, da bi leta 2026 imeli vsaj en krak vzhodne soboške obvoznice«
Kljub temu da so katastrofalne poplave stvari obrnile na glavo, poslanec Tine Novak verjame v uresničitev ključnih regijskih projektov.
Zaradi katastrofalnih poplav, ki so prizadele Slovenijo, so prioritete sedaj vendarle drugod. Tukaj ste eno dejanje že naredili z novelo zakona o odpravi posledic naravnih nesreč, pripravlja pa se še interventni zakon. Bo ta odpravil tudi zbirokratizirane postopke, ki jih omenjate?
»Z interventnim zakonom bomo skušali pohitriti projekte, ki so zaradi birokratskih ovir in tudi nekompatibilne zakonodaje zastali. Pri nas gre konkretno za projekt protipoplavnih nasipov ob reki Muri, ki je zastal, ker na eni strani evropska zakonodaja ščiti redke habitate, na drugi strani pa naša zakonodaja ščiti prvovrstna kmetijska zemljišča. Pri interventnem zakonu se mi zdi pomembno, da se usmerimo tudi na sanacijo in predvsem preventivo. Poleg protipoplavnih nasipov je treba tudi bolje urediti vodotoke, infrastrukturo za odtekanje meteornih voda, problem pa je tudi dvig podtalnice. To je sicer čista voda, ampak na mestih, kjer je kanalizacija dotrajana, se lahko zgodi tudi pri nas večja katastrofa, kakršne sedaj vidimo v Komendi, Polzeli in Mengšu.«
Ravno protipoplavni nasipi ob reki Muri so ob zadnjih dogodkih nekako glavna tema v obmurski pokrajini. Tudi župani iz vašega volilnega okraja pozivajo, naj se projekt vendarle začne, glede na to, da so sredstva zanj na mizi. Se pa pojavlja neki boj med ohranjanjem narave in zagotavljanjem poplavne varnosti. Kakšno je vaše mnenje glede te dileme?
»Tu moram stopiti v bran naravovarstvenikom. Vsak naš poseg, ki ga izvajamo v okolju, je v bistvu izzivanje narave. Tu ne gre za varstvo enega drevesa, ampak za to, ali bomo pri umeščanju protipoplavnih nasipov skrčili 50 hektarjev poplavnega gozda in s tem vzeli reki Muri dodaten prostor za razlivanje ali pa se bomo umaknili reki in gradili zunaj tega območja. Menim, da je ta zgodovinska ujma, ko je Mura dosegla zgodovinske pretoke, dokaz, da se ne smemo več igrati z naravo in bomo morali začeti spoštovati drevesa in vodo. To sta vira življenja. Če ju ne bomo spoštovali in se bomo še naprej postavljali nad naravo, se bo znova zgodila katastrofa, najbolj pa nastradali tisti ljudje, ki živijo ob reki. Ko sem se ob obisku ministra Uroša Brežana v Pomurju pogovarjala z domačini, jim je bilo marsikaj jasno. Želijo si, da se projekt izvede tako, da bo njim v korist. Tudi kmetje, s katerimi sem govorila, so pokazali razumevanje in pripravljenost, da odstopijo tudi del svojih zemljišč, če to pomeni, da bodo s tem zaščiteni preostali pridelek in njihove hiše, ki so blizu nasipov.«
Torej zagovarjate, da bi za izvedbo projekta žrtvovali kmetijska zemljišča namesto dreves.
»Zavedam se, da bo treba sprejeti kompromis. Projekt, ki ga je začrtala lokalna direkcija za vode, konkretno posega v poplavni gozd. Z ministrom smo se zavezali, da še pred koncem tega meseca sedemo za skupno mizo z direkcijo za vode, zavodom za varstvo narave in tudi ministrico za kmetijstvo. Tu bo moral pač vsak malo popustiti.«
Pa je možno najti to kompromisno rešitev čim prej, da ne bo prišlo prej do kakšne nove poplavne katastrofe?
»Interventni zakon nam bo dal možnost, da birokratske ovire vsaj malo presežemo in se nehamo prerekati. Kregamo se že 15 let, ljudje pa potrebujejo rešitev jutri.«
Je za ta projekt prostor tudi v interventnem zakonu?
»Interventni zakon bo dal možnost, da se nekateri postopki pohitrijo ali pa da se odstopi od trenutne zakonodaje. Kot sem dejala, imamo redke habitate, ki jih ščiti celo evropska zakonodaja, zato moramo morebiten posek 50 hektarjev tega gozda prijaviti Evropski komisiji, kar pa se lahko zavleče v nedogled. Najti bo treba kompromis med kmetijstvom in varovanjem narave.«
Ko govoriva o varstvu narave, ne moreva mimo sprejetega interventnega zakona, ki je prinesel avtomatsko podaljšanje rudarskih koncesij. Je bila to prava rešitev za naravo?
»V pripravo tega zakona sem bila zelo vpletena in poskušala najti kompromis med ohranjanjem narave in potrebo po gramozu, ki ga potrebujemo za infrastrukturo. Ta interventni zakon je lep dokaz, kako znamo v Sloveniji izjemno dobro napisati tehnično neoporečen zakon, nihče pa ne predvidi praktičnih zapletov. V tem primeru nihče ni predvidel, da bo več kot 100 podjetjem istočasno potekla rudarska koncesija, uradništvo pa ne bo zmoglo pravočasno obdelati vseh teh vlog. Na koncu sem glasovala za zakon, saj s podaljšanjem koncesij nimam nobenih težav. Samo po sebi to ne pomeni, da sedaj lahko podjetja širijo in poglabljajo gramoznice izven obsega, ki je dovoljen v koncesiji. Tu mora svoje delo opraviti inšpekcija, ki mora preveriti, ali podjetja izkopavajo prekomerno. Zaradi poplav pa bi tukaj izpostavila primer gramoznice Krapje. Ta je znotraj poplavnega gozda. Videli smo, da je podjetje, ki jo upravlja, ob poplavah pristopilo na pomoč s svojimi vozili, ni pa zmoglo zagotavljati peska za polnjenje protipoplavnih vreč, ker je bilo območje poplavljeno. Gramoznica Krapje je tudi blizu vodnega zajetja, ki s pitno vodo oskrbuje prebivalce celotne Prlekije, od Apač do Razkrižja. Tu se mi zdi absolutno potrebno, da odgovornost prevzamejo tudi občine in podjetja sama ter pravočasno razmislijo o primernejših območjih, kjer lahko pridobijo novo koncesijo. Ne da se čaka do zadnjega in potem izsiljujejo državo, da podaljša koncesije na območjih, ki res niso primerna. Zares se bojim, da bo prišlo do neke nesreče in se bomo spraševali, kaj je šlo narobe. Mediji boste poročali lepe zgodbe, kako smo priskočili na pomoč, nihče pa ne bo prevzel odgovornosti, da se je onesnažila pitna voda za celotno Prlekijo.«
Toda, ali obstajajo primernejša območja?
»Kolikor vem, je v celotni pomurski regiji dovolj gramoza. To sem preverila pri Geološkem zavodu. Analize se opravijo dokaj hitro … Gre za voljo pri iskanju nadomestnih lokacij, in to, seveda, po dobri ceni. Res pa je, da imajo podjetja težavo. Odvoz gramoza povzroča hrup, prah … Pri nas, ki smo zelo razpršeno poseljeni, je težko najti neko lokacijo, ki ne bo motila lokalnega prebivalstva. Sem pa prepričana, da če ne bi bilo toliko trme za smer, ki ni pravilna, in bi to energijo usmerili v iskanje alternativ, bi bilo to že zdavnaj rešeno.«
Blizu vam je tudi kulturno področje. Nedavno ste tako dali v Klubu pomurskih poslancev pobudo za ustanovitev samostojnega zavoda za pomurski arhiv. Bo vlada temu sledila?
»Gre za odločitev ministrstva za kulturo, ki si po mojih informacijah tudi samo želi, da bi tak samostojni arhiv vzpostavili. Sedaj praznujemo praznik priključitve Prekmurja matici, v Prlekiji smo imeli prvi slovenski tabor. Menim, da si že zaradi teh dveh pomembnih dogodkov zaslužimo samostojen arhiv. Na koncu pa je seveda vse odvisno od tega, ali za to obstaja denar. Mi bomo vztrajali, da se tudi za Pomurje mora najti ta denar. Kot je izpostavil poslanski kolega Jožef Horvat, smo v Pomurju v izostanku, kar se tiče samostojnih ustanov in zaposlenih kulturnih delavcev. Sedaj je priložnost, da to spremenimo.«
Denar je ključno vprašanje še posebej v času naravne katastrofe. Vlada si je sicer postavila kar nekaj prioritet, med drugim naj bi bila ena izmed njih stanovanjska politika in gradnja nekaj tisoč neprofitnih stanovanj. Je to v luči zadnjih dogodkov še realno?
»Menim, da ta izkušnja lahko samo še pospeši to gradnjo. Gre namreč za strnjeno gradnjo, v mestnih središčih, torej na območjih, ki so poplavno bolj zaščitena kot razpršena gradnja. To je priložnost, da še okrepimo gradnjo v mestnih središčih in ljudi, ki so morda trenutno na neprimernih in nevarnih mestih, tako lahko umaknemo na varno. Delo na področju stanovanjske politike se ne bo ustavilo. Jeseni pričakujemo osnutek novele stanovanjskega zakona, SDH pripravlja javno-zasebne modele financiranja in gradnje stanovanj, s kolegico Lucijo Tacer pa si želiva, da bi še v tem mandatu izvedli pilotni projekt stanovanjskih zadrug. S tem bi dovolili ljudem, da prevzamejo pobudo in si skupaj na ekonomsko in prostorsko bolj vzdržen način uredijo stanovanjsko vprašanje.«
Nič se ne spreminja tudi pri reševanju zdravstva?
»Zdravstvo bo zmeraj prioriteta, to smo si zadali že v začetku. Zaradi poplav so potrebne še hitrejše rešitve, zato se vsa zakonodaja na tem področju razvija še naprej, kljub temu da ni ministra. Kdor koli bo prevzel ministrski položaj, bo moral peljati ta voz naprej v smeri krepitve javnega zdravstva.«
Seznanjeni ste s problematiko obmejnih problemskih območij. Občina Razkrižje, pa tudi nekatere druge pomurske občine, si namreč prizadeva, da bi bila uvrščena na seznam tovrstnih območij. Bo prišlo tukaj do premikov?
»Na ministra za kohezijo in regionalni razvoj Aleksandra Jevška sem že naslovila to pobudo. Razkrižje zaradi goste poselitve ne zadošča trenutnim kriterijem, a po drugih parametrih se iz občine ogromno mladih ljudi izseljuje, prebivalstvo se stara. Menim, da bi si vsa taka območja zaslužila dodatno pomoč države, če želimo tam zadržati mlade družine in podjetnike.«
Povejva še kaj o lokalni politiki. Kolega Novak mi je denimo dejal, da kljub temu da njihov županski kandidat v Murski Soboti ni zmagal na volitvah, je Svoboda v koaliciji in aktivno vpliva na razvoj mesta. V Ljutomeru je situacija precej drugačna.
»Res je. Županjina lista je dobila dovolj močno podporo, da uradne koalicije niti ne potrebuje. Ljutomer se na nekaterih področjih razvija. Širi se industrijska cona in tam je res vse več inovativnih dobrih podjetij, zaradi dobrih potez vodstev se zelo dobro razvijata zdravstveni dom in gimnazija, tu je še Grossmannov festival, ki se je ponovno uvrstil med najboljše filmske festivale na svetu. Pešamo pa na nekaterih drugih področjih. Želimo si biti vodilna turistična destinacija, vendar imamo še vedno razpadajoči glavni trg. Ne moremo biti izobraževalno in kulturno središče, če nimamo ljudske univerze in ne kulturnega zavoda, da bi se lahko prijavljali na razpise ministrstva. Tu menim, da je še ogromno prostora za napredek. Naši svetniki še nimajo dovolj moči, da bi kaj premaknili, čeprav se trudijo, upam pa, da bo vsaj v prihodnosti občina znala izkoristiti potencial svojih ustanov in društev, ki delujejo nadpovprečno na ravni države.«
Kakšno je sodelovanje s tukajšnjimi župani?
»Menim, da sodelujemo dobro. Ravno danes sem sklicala sestanek na temo protipoplavnih ukrepov, vsi se vedno odzivajo in sestankujemo normalno. Če lahko kje kakor koli pomagam, odprem kakšna vrata na ministrstvih, z veseljem. Moram reči, da je vsaj, kar se ne tiče ravno lokalne politike, sodelovanje korektno.«
Bo Sara Žibrat po letu 2026 ostala v politiki?
»Vedno imam rada nove izzive, zato bi težko rekla, da bom čez tri leta zagotovo ostala v politiki, saj je do tega še daleč. Zagotovo pa ne bom ostala, če ne bom imela občutka, da sem lahko vsaj nekaj naredila. Premikati gore, če ne moreš premakniti niti kamna, je nemogoče.«