Marija Šedivy se je nekoč pisala Prah in izvira iz zanimive družine.»Moja starša sta se odločila, da prideta na mamino domačijo. Stara mama je imela dve trgovini, eno pri meji v Gornji Radgoni, drugo pa v Lokavcu. In ata, ki je bil trgovski potnik, se je že prej kdaj ustavil pri njej. Poleg tega so imeli tu v Cmureku tri hiše, stara mama in dedek sta kupila dve, nato pa je dedek še eno postavil. Sta se pa babica in dedek pozneje ločila in jaz vedno pravim, da sta bila zelo pogumna za tisti čas. Po ločitvi je šel dedek živet na grad Trate; zadnja lastnica tega gradu je bila namreč moja botra.«
Preberite še
Odpri v novem zavihku
(S tribune) Norvežani so krivci za navijaško evforijo
Še sporočilo za NZS: Čeprav so Stožice razprodane, še vedno ne dihajo kot Bežigrad ali mariborski Ljudski vrt.
Kraj, ki ga ni
Marija je rojena v hiši, v kateri je živela njena stara mama. »To je na naslovu Vratji Vrh 2, a nihče nikoli temu kraju ni rekel Vratji Vrh, pač pa Cmurek. Zato sem tudi jaz – tako kot Kuntner, ki je napisal Kraj, ki ga ni – v svoji knjigi pisala o kraju, ki ga ni. Na nobeni hiši namreč ni bilo nikoli table z napisom Cmurek, niti ni bilo krajevne table. Edino avtobus je vozil v Cmurek; proga je bila Gornja Radgona–Cmurek–Maribor.«
Učila na šoli, na kateri je bila učenka
Marija je osnovno šolo obiskovala tam, kjer je pozneje dobila svojo prvo službo. »V Stogovcih sem obiskovala osnovno šolo, takrat ni bilo osemletk, ampak je bilo šest razredov. Šole se spomnim, predvsem tega, da sem imela v drugem razredu velike težave s poštevanko (smeh). Z mamo sva ob nedeljah zjutraj šli peš k maši na Velko, do koder je bilo pet kilometrov. Tako sva hodili in vso pot me je izpraševala poštevanko (smeh).« Imeli so tudi kombiniran pouk, skupaj so bili učenci četrtega, petega in šestega razreda, in Marija, ki je bila v četrtem, je že takrat včasih opravljala svoj bodoči in najljubši poklic. »Razen poštevanke v šoli nisem imela večjih težav in takratni ravnatelj mi je v razredu, ko smo imeli kombiniran pouk, naročil, naj vsem pogledam nalogo. Jaz pa sem samo na veliko kljukice delala, ker tako nisem vedela, kaj imajo v višjih razredih (smeh).«
V službi spoznala moža
V prvih letih učiteljevanja je mlada Marija – takrat še Prah – srečala tudi svojega bodočega moža Janeza Šedivyja, ki je bil prav tako učitelj. »Ko sva se prvič srečala, to mi je povedal pozneje, je mislil, da sem učenka, tako sem bila majhna in drobna … In sama se spomnim, kako me je bilo včasih strah iti v razred na višji stopnji. V enem razredu je bilo po 40 otrok in več, tako da smo imeli kateder potisnjen čisto do table. Na višji stopnji pa, ko sem prišla v učilnico in so vsi vstali, je postala kar tema (smeh). Bila sem manjša od nekaterih fantov in celo deklet, oni pa … vsa okna so zasenčili, ko so stali (smeh).« Učitelji so takrat dopoldne učili na višji stopnji, popoldne pa še na nižji; Marija je takrat poučevala drugi razred. »Po ves dan smo delali. Malice so bile mlečne, kosil ni bilo. Jaz sem stanovala v Stogovcih v hiški ob današnjem vrtcu, skupaj s še eno učiteljico. Imeli sva skupno kuhinjo in stranišče ter vsaka svojo sobo, včasih sva si kaj sami skuhali.«
Z bodočim možem sta se srečala na skupnem športnem dnevu s sosednjo šolo Lokavec inse leta 1964 preselila v Stogovce. »Okrog leta 1973 sva začela graditi hišo v Gornji Radgoni, jaz pa sem odšla iz stogovške šole v Apače, učila sem nemščino in imela varstvo. Potem pa sem leta 1976 začela delati v izobraževalni skupnosti v Gornji Radgoni.« Zelo težko, pove Marija, se je poslovila, saj je izredno rada učila in delala v šolstvu. »Spomnim se, da ko sva se s kolegico peljali v Radgono, sem vso pot jokala kot dež, ona pa me je tolažila, da bom opravila dvoletni mandat in se vrnila v šolo, a to se potem ni nikoli zgodilo.«
V izobraževalni skupnosti je delala malo manj kot štiri leta, nato ji je službo ponudil takratni direktor gornjeradgonske Ljudske univerze; nekaj časa pa je delala tudi v takratni Socialistični zvezi delovnega ljudstva. Delovno dobo je napolnila kot vodja knjižnice in se leta 1991 upokojila. Šele takrat je, pravi, našla dovolj časa, da se je posvetila svojemu ljubemu hobiju, pisanju.
Celotno zgodbo si lahko preberete v tiskani izdaji Vestnika, v prilogi Pen.
