Za mlečni sektor se zdi, da je shema Izbrana kakovost zanj dosledno zaživela, na kar kažejo nekateri pozitivni primeri. Tako smo pred kratkim poročali, da Pomurske mlekarne odkupujejo le še slovensko mleko. Na prvi pogled je bil tako cilj sheme dosežen – slovenske mlekarne in s tem tudi potrošniki dobijo mleko domačega izvora, kmetje pa bi morali na račun večjega povpraševanja po domačem mleku tudi več zaslužiti. A izkušnje na primarni ravni kažejo, da ni tako. Nasprotno, reja krav molznic v državi je na dolgi rok resno ogrožena.
Konec lanskega novembra je bilo v Pomurju 1170 kmetij, ki so se ukvarjale z govedorejo, od tega jih je 884 redilo krave. V proizvodnjo mleka je bilo vključenih 610 kmetij, 274 pa jih je imelo krave dojilje, pojasnjuje Aleš Horvat, vodja oddelka za živinorejo pri Kmetijsko-gozdarskem zavodu Murska Sobota. V zadnjih treh letih se je nadaljeval trend padanja števila kmetij, na katerih se ukvarjajo s to dejavnostjo. Tako so se v tem obdobju na kar 154 pomurskih kmetijah odločili za opustitev reje molznic. Po besedah Horvata je za upad več vzrokov. »Najprej gre za starostno in posestno strukturo kmetij, ki je povezana z neustrezno ekonomičnostjo kmetij. Ko starejši kmetje opustijo delo na kmetiji, navadno hkrati s tem preneha tudi proizvodnja mleka, saj mladi opuščajo kmetovanje in gredo raje v službo. Na Goričkem jih je veliko našlo delo čez mejo v Avstriji,« pravi Horvat, ki kot drugi razlog za obstoječe trende navaja neustrezno subvencijsko politiko. »Ta je bolj naravnana na spodbujanje poljedelske proizvodnje. Tretji razlog, ki je specifičen za Goričko, pa je nezmožnost uveljavljanja nekaterih ukrepov, kot je dobrobit živali, saj imajo na tem območju prednost okoljski ukrepi za zaščito habitatov in metuljev. Ministrstvu za okolje smo že večkrat predlagali spremembe na tem področju, vendar se ni nič spremenilo. Prekmurske kmetije, predvsem na Goričkem, so manjše in bolj razpršene, zaradi česar težko konkurirajo na kmetijskih razpisih, saj imajo večje kmetije prednosti pri pridobivanju razpisnih sredstev.«
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Bine Pušenjak se je vrnil z zdravljenja v tujini, doma so jim pripravili sprejem
Bine Pušenjak je pri dveh letih in pol zbolel za tumorom osrednjega živčevja. Zadnjih šest tednov so z družino preživeli v Italiji na zdravljenju.
Uspešna osnova, na kateri lahko gradijo
Na območju Pomurja mleko odkupuje šest zadrug: KZ Radgona, Govedorejsko poslovno združenje iz Domžal, Sloga iz Kranja, KZ Ptuj, Mlekarska zadruga Ptuj in SKZ Ljutomer - Križevci. Janko Petrovič, direktor Mlekarske zadruge Ptuj (MZP), ki je največja odkupovalka mleka v regiji in ena najpomembnejših dobaviteljic Pomurskih mlekarn, meni, da je shema Izbrana kakovost na področju mleka zaživela in da danes v vseh treh največjih slovenskih mlekarnah, tudi v Ljubljanskih mlekarnah in Mlekarni Celeia, proizvodnja temelji na večinoma slovenskem mleku. Kot poudari, je danes Slovenija na področju mleka 120-odstotno samooskrbna.
Za tisti del živilskega prodajnega asortimenta, ki ga trgovci umeščajo na police kot slovenske izdelke, od predelovalcev zahtevajo certifikat Izbrana kakovost, ki omogoča sledljivost blaga do primarnega proizvajalca. A pri trgovskih blagovnih znamkah trgovci sami postavljajo pogoje, kaj bo na embalaži, to je navadno predmet poslovne odločitve. Diskontni trgovci običajno sledijo politiki pospeševanja prodaje lastnih trgovskih znamk, pri katerih sami narekujejo pogoje. Hkrati jim to omogoča manevrski prostor za različne poteze, recimo da pošljejo slovenske surovine predelat v obrate v tujini, kar je zanje v nekaterih primerih ceneje. Znak Izbrana kakovost pa potrošniku pove, da je bil celoten izdelek, začenši s surovino, proizveden v Sloveniji, zaradi tega vedno več ljudi išče izdelke s smeškom na embalaži. Petrovič poudarja, da so kljub različnim interesom proizvajalcev, predelovalcev in trgovcev vsi členi v verigi odvisni drug od drugega. »Mi kot organizatorji odkupa smo odvisni od mlekarn. Mlekarne so odvisne od trgovskih prodajnih kanalov in nadaljnje porabe. Vsi smo povezani, če to priznamo ali ne. Bolj se bomo tega zavedali, bolj bomo lahko gradili uspešno skupnost. Čeprav smo pri mleku še daleč od tega, da bi imeli vzorno urejene dobavne poti, imamo uspešno osnovo, na kateri lahko gradimo. Tudi Pomurske mlekarne so prišle v teh težkih časih naproti proizvajalcem in so v nekem trenutku kupile več mleka, kot so ga potrebovale, da bi s tem rešile domače pridelovalce.«
V Prekmurju padec najbolj izrazit
Tudi Petrovič potrjuje, da je v Pomurju vedno manj rejcev krav molznic, sploh je padec izrazit na območju Prekmurja, njihovo število se niža najbolj od vseh območij v Sloveniji, na katerih odkupujejo mleko od okoli 650 kmetov. Petrovič pri tem pove nazoren primer – MZP je leta 2016 prevzela Pomursko mlekarsko zadrugo, ki je združevala izključno prekmurske kmete, s tem so takrat dobili 420 novih aktivnih pridelovalcev mleka. Od teh jih je do danes v Prekmurju ostalo le še 217. »Ni videti, da bi se ta trend ustavil v doglednem času. Kmetje nimajo več interesa in se v tem ne vidijo, kljub temu da bi bilo možno implementirati nekatere prijeme, kot je ekološka pridelava mleka na Goričkem, kjer so za to odlične razmere. V ta namen smo recimo organizirali srečanje potencialnega kupca s pridelovalci, prišli so samo trije. Nekatere zadeve so šle na tem področju v preteklosti hudo narobe,« pravi Petrovič, ki meni, da je pri tem odigrala ključno vlogo tudi (ne)ustrezna podpora stroke. Pri tem spet za primerjavo pove, da sta se tako MZP kot nekdanja Pomurska mlekarska zadruga formirali v približno istem času v začetku devetdesetih let. Ptujska je takrat na letni ravni odkupila 18 milijonov litrov mleka, pomurska pa 40. Danes MZP na letni ravni odkupi 75 milijonov litrov mleka, od tega gre slaba polovica Pomurskim mlekarnam, a od celotnega odkupa znaša odkup v Prekmurju samo okoli deset milijonov litrov letno. »Tu se pokaže, kako si je neka regija z dobrim svetovanjem zagotovila evropsko primerljiv razvoj, druga pa ne.«
S petimi kravami niso konkurenčni
Petrovič pravi, da mlečne kmetije ugašajo na območju celotne Slovenije in da ob nadaljevanju tega trenda Slovenija čez nekaj let ne bo več neto izvoznica mleka, temveč ga ne bo imela dovolj niti zase. »Kmet ravna racionalno, ko ugotovi, da mu nekaj ne prinaša dobička, to opusti. Pridelovalci mleka se tako navadno najprej preusmerijo v rejo goveda, nato pa v poljedelstvo. Na ravni države bi se morali vprašati, kakšna je strategija razvoja slovenskega kmetijstva.« Pri tem Petrovič še poudarja, da tudi kmetje sami velikokrat sprejemajo napačne odločitve, zaradi česar se znajdejo v nezavidljivih okoliščinah. »Kmet, ki ima nekaj kravic, ne more pričakovati, da bo lahko živel od tako majhne proizvodnje. Na Poljskem imajo rejci po 1000 krav, na Madžarskem 250, v Sloveniji pa ponekod samo pet, tako seveda ne moremo biti konkurenčni.« Kriza zaradi epidemije koronavirusa je tudi na področju mleka prinesla precejšnji padec odkupnih cen, za od 6 do 7 odstotkov v primerjavi z letom 2019. Petrovič pravi, da bi rad kmetom, s katerimi sodelujejo, zagotovil evropsko konkurenčno ceno mleka, kar je 36 centov za liter. V decembru so kmetom povprečno plačevali 33,8 centa za liter mleka. »To me boli, saj ne moremo doseči evropske ravni, zato želimo graditi trdno dobavno verigo, v kateri bodo znana razmerja med deležniki.«
»V kmetijstvu je preveč zavisti«
Franc Molnar iz Sela redi 35 krav molznic in je zelo kritičen do trenutnega stanja v slovenskem kmetijstvu. »V slovenskem in prekmurskem kmetijstvu je preveč zavisti. Preveč je tudi kmečkih sindikalistov in ljudi v zbornici, ki gledajo samo na lastne interese. Kmetje na gričevnatih območjih smo popolnoma zapostavljeni, saj vsi gledajo samo na interes ravninskih kmetij.«
Posledice tega se po besedah Molnarja že vidijo v zaraščenosti krajine. Po njegovem mnenju niti lokalna skupnost nima dovolj posluha za kmete, predvsem glede ureditve infrastrukture, kot je ustrezen dostop do njiv. »Danes je v vsaki vasi samo še ena kmetija, kmalu niti teh ne bo več.« Nad odkupno ceno se Molnar ne pritožuje. »Dokler bo na tej ravni, je v redu, pred leti smo prodajali tudi za 24 centov za liter. Je pa na voljo premalo finančnih spodbud za živinorejo, sploh na gričevnatem območju. Mi na Goričkem ne moremo ravninskim delom parirati s poljedelstvom, saj so naše njive brez potenciala, tako imamo poleg večjih stroškov tudi manjše pridelke.«
Nad razmerami v panogi je razočaran tudi Robert Ščap iz Turnišča, ki ima 33 krav molznic. »Stanje je katastrofalno. Komaj pokrivamo stroške. Pri prehrani živali nimamo zaradi tega nobenega manevrskega prostora več, da bi jih recimo lahko krmili tudi še s posebnimi dodatki. Lahko jim damo samo osnovno krmo z nekaj beljakovinami in vitamini.« Ščap mleko prodaja kranjski Slogi, ki po njegovih besedah prav tako večino mleka vozi v Pomurske mlekarne. Za liter dobi okoli 33 centov. »Če se to v kratkem ne bo spremenilo, ne vem, ali bo pri takšni ceni še smiselno imeti krave, glede na cene koruze. Že nekaj let poslušamo obljube, da se bodo spremenila razmerja v verigi, ampak očitno gre res samo za obljube. Prav tako sem zelo razočaran nad Kmetijsko-gozdarsko zbornico Slovenije, saj spremljajo razmere na terenu, zato bi morala biti njihova prva naloga, da se zavzamejo za te spremembe.«