Okrevanje je dolgotrajno in nemalokrat povzroči invalidnost in bistveno vpliva na kakovost življenja bolnika in svojcev. Ker ti rabijo pomoč, nasvete in terapijo, so leta 2012 ustanovili Društvo bolnikov po možganski kapi GROM Murska Sobota, ki ga vodi Zdenko Rajnar.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
(FOTO) V Monoštru odprli razstavo umetniških del
Na ogled je v Slovenskem kulturnem in informativnem centru.
Že prej je deloval Klub bolnikov s cerebrovaskularno boleznijo, a ker so želeli sami intenzivneje zbirati sredstva za terapije, so raje ustanovili društvo. Danes združuje 72 članov iz celega Pomurja, večino oseb po možganski kapi, nekaj je pridruženih članov, ker so mnogi po kapi odvisni od svojcev, ki jim pomagajo pri hoji, pri delu in v življenju. Člani, ki jih je prizadela možganska kap, so stari od 37 do 80 let, pove Rajnar in doda, da nič več ne velja, da kap doleti samo starejše.
Možganska kap lahko vpliva na možgane, pusti posledice v govoru, spominu in koncentraciji, tudi na okončinah – vpliva na hojo, roke, prste, pravzaprav vsakemu pusti drugačne posledice. Nekaterim se več ne ponovi, drugim pa tudi večkrat, vsaka kap pa še dodatno prizadene življenjske funkcije. Mnogi se morajo na novo učiti hoditi, pisati, ne spoznajo več svojih najbližjih. Redki se lahko ponovno normalno vključijo v delo in znova normalno zaživijo, zato je pomembno, poudarja Rajnar, da ljudem, če jim je že dana taka usoda, pomagamo. Skupaj z Zdraviliščem Radenci letno za svoje člane izvedejo dve terapiji po pet dni, prvo v juniju in drugo v septembru. Tu z njimi delajo fizioterapevti in drugi strokovnjaki, udeležba pa je zelo dobra, saj se terapij udeleži večina članov.
Poleg terapije pa želijo v prihodnje dati večji poudarek osveščanju o možganski kapi in kako reagirati, ko do nje pride. Največkrat se možganska kap zgodi v domačem ali v delovnem okolju, lahko na avtobusu, v trgovini, kjerkoli. Lahko so zraven otroci ali starejši, ki se ne znajdejo takoj, zato si želijo osveščati. Pomembno je, da se ne ustrašimo, ampak takoj ukrepamo.
Metoda GROM
Prve znake možganske kapi prepoznamo po metodi GROM, ki velja za najbolj preprosto in zanesljivo.
G – govor (prizadet govor)
R – roka (delna ali popolna ohromelost ene roke)
O – obraz (povešen ustni kot – asimetrija obraza)
M – minuta (takoj pokliči 112)
Zdenko Rajnar
19. decembra bo dvanajst let, odkar me je pri 43 letih zadela možganska kap. Tistega usodnega dne sem ženo vozil plačevat položnice, doma postoril vse na naši manjši kmetiji in zvečer šel normalno spat. Pet minut čez polnoč sem hotel na stranišče, pa z desno nogo nisem mogel odgrniti odeje in tudi z desno roko ni šlo, uspelo mi je šele z levo. Takoj sem vedel, da nekaj ni v redu, in ko sem v ogledalu videl, da mi je potegnilo ustni kot, mi je bilo jasno, da me je zadela možganska kap. Domači so poklicali rešilce in na srečo sem v bolnišnico prispel pravočasno. Pred tem nisem imel zdravstvenih težav in tudi tisti dan nisem opazil, da bi bilo kaj drugače. Sem pa imel pred tem nočne more. Po možganski kapi se je moje življenje precej spremenilo. S terapijami in vadbo sem desno roko usposobil, z nogo pa imam še danes težave. Zdaj se bolj pazim pri prehrani in se več gibam, delam pa, kolikor zmorem. Sem optimističen, a sem kljub temu vedno v nekem strahu, ki ti zleze pod kožo.
Stanko Gašpar
4. marca 2014 sem ob štirih zjutraj šel na stranišče. Ko sem se vračal k postelji, sem padel na glavo, iz nosa mi je pritekla kri. Žena je slišala ropotanje in pritekla k meni. Skušala mi je pomagati vstati, a ni šlo. Poklicala je rešilca in svojo sestro, naj ji pride pomagat. Šele ko me je svakinja prijela za levo roko, ki je potem mrtvo padla nazaj na telo, sem dojel, da me je zadela možganska kap. Z rešilnim vozilom so me odpeljali v bolnišnico. Ker se je zgodilo iz sobote na nedeljo, mi preiskav niso delali, tako da so šele v ponedeljek popoldan zdravniki potrdili, da me je zadela možganska kap. Nisem slutil, da me bo zadela kap. Ni me bolela glava, nisem se slabo počutil, ničesar. Prišlo je iznenada. Po 58 dneh sem šel iz bolnišnice. Takrat sem komajda premikal nogo, roke pa sploh ne. S terapijami v toplicah so mi pomagali, da sem spet shodil, roke pa še vedno ne morem uporabljati. Življenje se mi je zelo spremenilo, najhuje mi je, da ne morem več igrati klavirja z obema rokama. Po štirih letih in pol ne noga, ne roka, ne glava niso taki kot prej.
