Med prebivalstvom Murske Sobote in okoliških krajev je bilo že nekaj časa pred napadom Nemčije na Kraljevino Jugoslavijo zaznati povečano politično propagando nemške in madžarofilske skupine, ki sta se v zarotniškem vzdušju pripravljali na skorajšnji razpad države.
Večina nemško čutečih (pripadniki nemške manjšine in drugi) je bila včlanjena v kulturbund (krovno organizacijo nemške manjšine v Kraljevini Jugoslaviji). Članstvo kulturbunda se je v murskosoboškem srezu povečalo po nemški zasedbi Avstrije leta 1938. Ideološki pobudnik nacionalsocializma in duhovni vodja kulturbunda v Murski Soboti je bil odvetnik Friderich Fleck, njegov predsednik v murskosoboškem srezu pa Jozsef Pollak - Pepi. Finančno in moralno je delovanje te organizacije podpiral večji del soboških premožnežev, obrtnikov in lokalnih povzpetnikov razen judovskih družin. Sezonski delavci, ki so se po končanem delu v nemških deželah vračali v domači kraj, so pod vtisom videnega v Nemčiji in vzhičeni nad gospodarskimi rezultati nacionalsocialistične politike postali sugestivni posredniki nacistične ideologije v svoji okolici. Nekateri kulturbundovci v Prekmurju so se po poročanju državnovarnostnih organov takratne države aktivno ukvarjali z obveščevalno dejavnostjo in spremljanjem političnih aktivnosti slovenskih narodnozavednih društev. Po nemški okupaciji so ti podatki pomagali pri aretacijah nekaterih vidnejših predstavnikov teh društev.
Kulturbundovci in madžaroni
Leta 1941 je imel kulturbund v Murski Soboti 232 članov, v celotnem murskosoboškem srezu brez nemških obmejnih vasi pa 637 članov. V času druge svetovne vojne je Jozef Pollak med člani kulturbunda novačil prostovoljce za vstop v enote SS (gl. fotografijo). Po neuradnih podatkih je vsaj 100 prekmurskih fantov (pripadnikov nemške manjšine in drugi) služilo v oboroženih enotah pod okriljem SS.
Idejni in politični vodja madžarofilske skupine je bil župan mesta in banski svetnik Ferdinand Hartner, ključni dejavnik vsega povezanega z madžarsko idejo v murskosoboškem srezu. Ideolog vendske teorije Sandor Mikola (1871–1945) iz Gornjih Petrovec, fizik, politik in izvedenec za Prekmurje na madžarski strani v času pariške mirovne konference, je enkrat med vojno izjavil, da je Hartner že leta 1940 na madžarskem zunanjem ministrstvu v Budimpešti zahteval priključitev Prekmurja Madžarski, ker si domnevno Prekmurci to želijo. Poleg Hartnerja je bil eden glavnih stebrov madžarstva v slovenskem delu Prekmurja odvetnik Nikolaj Pinter (1883–1959) iz Murske Sobote.
Pomembnejši nosilci »madžarskega revizionizma« v Prekmurju so bili poleg nekaterih grofov tudi ostanki nekdanjega madžarskega vaškega nižjega plemstva, v veliki meri pa preživeli udeleženci prve svetovne vojne, predvsem nekdanji avstro-ogrski častniki in prejemniki pomembnejših avstro-ogrskih odlikovanj. V Murski Soboti je Ferdinand Hartner odlično sodeloval s premožnimi judovskimi trgovskimi družinami, tudi v času vojne. Tako mu je judovski trgovec Hirschl, trgovec z manufakturnim blagom in konfekcijo, še 1. julija 1941 odobril finančno posojilo v vrednosti 50000 madžarskih pengöjev.
Katoliška duhovščina (z redkimi izjemami) in nekateri mlajši evangeličanski duhovniki so bili načeloma slovensko orientirani. S slovensko oz. jugoslovansko politično idejo (panslavizem) v Prekmurju so se identificirali v glavnem izobraženci iz učiteljskih vrst ter del pripadnikov civilnih in vojaških oblasti, primorski kolonisti, člani sokolskih društev in prekmurski študentje, ki so študirali v slovenskih mestih takratne Dravske banovine.
Krajevni in občinski predstojniki v murskosoboškem srezu so bili po oceni sreskega načelstva v Murski Soboti tik pred drugo svetovno vojno glede odnosa do jugoslovanskega režima in njihove narodnostne zanesljivosti dokaj stabilen političen element. Manj zanesljiva so bila vodstva nekaterih gasilskih društev.
Murske Sobote ni branil nihče
V nedeljo, 6. aprila 1941, so večji del ravninskega Prekmurja zgodaj zjutraj prebudile detonacije mostov na reki Muri, ki jih je pred svojim umikom minirala vojska Kraljevine Jugoslavije.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Na razgovoru so jo spraševali o družini, zagovornik ugotovil diskriminacijo
Prepovedano je zahtevati podatke o družinskem oziroma zakonskem stanu, nosečnosti, načrtovanju družine.
Ob predhodni določitvi strateških točk mesta, ki jih je ob sodelovanju soboškega kulturbunda zavzela nemška predhodnica, vstopijo (iz smeri Radkersburga) v Mursko Soboto deli nemških vojaških enot iz sestave 330. nemškega pehotnega polka, 183. pehotne divizije (51. pehotni korpus 2. nemške armade).
Murske Sobote ni branil nihče. Nemško vojsko so v mestu sprejeli – nekateri z mešanimi občutki – tedanji župan Ferdinand Hartner, sreski načelnik Franc Bratina in industrialec Josip Benko.
Na zahtevo nemškega stotnika in s posredovanjem Jozsefa Pollaka je bil urgentno sestavljen seznam 40 talcev, na njem so bili samo Slovenci – prišleki in člani sokolskih društev. Kmalu so zaplapolale nemške zastave s kljukastimi križi. Delile so se nemške zastavice in nacistične značke. Članice soboškega kulturbunda so nemške vojake zasule s cvetjem. Kot eno od redkih hrabrih posameznih dejanj ob nemški okupaciji pokrajine lahko omenim izjemno drzno potezo učitelja N. Klemenčiča v Fikšincih, ki je ob prihodu nemške vojske v ta kraj na podstrešnem oknu šolske zgradbe demonstrativno izobesil jugoslovansko zastavo in zaklenil šolo. Po izjavah očividcev so ga kasneje nemški vojaki pretepli in naslednji dan izgnali iz kraja.
Kmalu po nemški okupaciji so kulturbundovci ob sodelovanju nemškega vojaštva začeli pleniti judovske trgovine v Murski Soboti in v nekaterih podeželskih krajih. V Bergerjevo vilo (nekdanja glasbena šola) je vdrl kmet iz Polane in zavpil: »Se židovsko blagou odnesti, se tou nan je Hitler prneso …« Plenjenje je trajalo več dni. Sledile so aretacije zavednih Slovencev in članov Sokola. Aretiran je bil tudi upokojeni duhovnik Jožef Klekl st.
10. aprila 1941 so nemške okupacijske oblasti uvedle vojaško upravo, ki je trajala do predaje oblasti Madžarom slab teden pozneje. V tem času je bilo iz Prekmurja na območje nemškega rajha odpeljanih 25 vagonov raznega trgovskega blaga v vrednosti okrog 4 milijone dinarjev.
Obojestransko začudenje
15. aprila 1941 obišče Mursko Soboto madžarska vojaška predhodnica. Naslednji dan pa po določilih meddržavnega sporazuma med Nemčijo in Madžarsko s 30. marca 1941 v Mursko Soboto vkorakajo redne enote madžarske vojske – II. körmendski bataljon iz sestave 5. pehotnega polka s sedežem v Sombotelu (8. pehotna brigada, III. korpus 1. madžarske armade).
Nič kaj ugledna vojaška druščina, del njih na konjskih vpregah (gl. fotografijo) in s kolesi, z zastarelo oborožitvijo, Sobočanov ni pretirano navdušila. Začudenje je bilo obojestransko. Ker so Nemci pustili slovensko uradništvo, so bili javni zavodi in večina trgovin še vedno opremljeni s slovenskimi/szerbszkimi napisi, na njih pa so visele nemške zastave. Navaden madžarski vojak se je upravičeno spraševal: »Ali je to ta sveti košček madžarske zemlje?«
Po začetnem nelagodju na obeh straneh so madžarsko čuteči prebivalci mesta kmalu poskrbeli za boljše počutje prispelih gostov (osvoboditeljev) iz Kermendina. Tako so soboški gasilci še pred Nemci začeli odstranjevati nacistične zastave in izobešati madžarske trobojnice. Prisoten nemški poročnik je to dejanje komentiral v smislu, da takšne politične prostitucije in tako nekarakternih ljudi na svojih vojaških pohodih po evropskih državah še ni srečal. Na slavnostnem odru na Trgu kneza Koclja (ta še vedno ni bil preimenovan) pa so se ob zbranih pripadnikih soboške elite in drugih prebivalcih mesta vrstili govori zahvale »osvoboditeljem«, Nemcem in Madžarom, ki so Prekmurce rešili »szlavszkij okouvov«. Elegantno oblečen, z odlikovanji na prsih in cilindrom na glavi je blestel govorec Ferdinand Hartner. V imenu prekmurskih akademikov, vendar brez njihove privolitve, pa je govoril tudi Geza Hartner, Ferdinandov sin. Prisegli so zvestobo Miklosu Horthyju in madžarski kroni. Po Soboti se je razvlekel sprevod, na čelu katerega je hodil Oto C. iz Murske Sobote z madžarsko državno zastavo, po katero je šel peš v Lenti na Madžarskem.
Poveljnik vojaške uprave murskosoboškega okraja je postal madžariziran Slovak polkovnik Jozsef Radvanyi, roj. Ruzicka (Košice 1879 – Budimpešta 1960). Njegov namestnik je bil zloglasni stotnik Ernö Skolak. Na položaj vojaškega poveljnika mesta je bil imenovan major Pal Breuer. V času madžarske vojaške uprave mesta (od 16. aprila do 15. avgusta 1941) sta bili v Murski Soboti nameščeni dve pehotni četi iz sestave 2. körmendskega pehotnega bataljona in 104. zalednega bataljona (okrog 300 vojakov). V Rakičanu je bila nameščena topniška enota, v Murski Soboti pa je bilo še orožniško poveljstvo za murskosoboški okraj z dvema vodoma in devetimi orožniškimi postajami, razporejenimi po večjih krajih zgornjega Prekmurja (do sto orožnikov).
Vračanje madžarskih simbolov
V sredo, 21. maja, je bilo ponovno aktivirano madžarsko izobraževalno društvo VMKE, ki je skrbelo za duhovno madžarizacijo tega prostora. Društvo je bilo poleg tega pooblaščeno za izdajo potrdil o narodni zanesljivosti, brez katerega se ni bilo mogoče vpisati na univerzo, pridobiti službo ipd. Predsednik društva je postal Ferdinand Hartner. Čez tri dni je ponovno začel izhajati tednik Muraszombat és vidéke v nakladi okrog 4000 izvodov. Dinar je 1. maja izgubil zakonito veljavo in ga je bilo treba v madžarskem delu zasedenih jugoslovanskih pokrajin zamenjati z madžarskim pengöjem v razmerju 1 : 10 (en pengö za deset dinarjev) do 29. maja. Izkazalo se je, da je v Prekmurju (murskosoboški okraj) ogromno fizičnega denarja – prek 80 milijonov dinarjev. Samo en judovski trgovec iz Murske Sobote naj bi zamenjal 30 milijonov dinarjev v pengöje. Manjši trgovci so zamenjevali 2 do 4 milijone.
O silovitem gospodarskem razvoju v času Kraljevine Jugoslavije so pisali tudi madžarski časopisi. »V mestu ni sledi vaškega značaja. Urejene ulice, veličastne večnadstropne zgradbe, čistoča, red, povsod iskrivo življenje. Živahen avtomobilski promet, moderni hoteli, restavracije, kinematografi …« – seveda z zaslugami župana Ferdinanda Hartnerja, zaključi Függetlenség (4. maja 1941), politični dnevnik, ki je izhajal v Budimpešti.
Akademiki dvakrat zavrnejo Hartnerja
Madžarska vojaška uprava je v prvih mesecih zasedbe dokaj zadržano spremljala dogajanje v murskosoboškem okraju. Več je bilo obveščevalnega dela na terenu med ljudmi pri pridobivanju informacij o delovanju protimadžarskih dejavnikov. Sestavljen je bil seznam z okrog 240 imeni politično nezanesljivih.
V nestrpnosti proti političnim in etničnim Nemadžarom so izstopali domači prenapeteži (imena znana avtorju) v Murski Soboti, ki so pozivali k pregonu prišlekov – Slovencev. Med njimi so bili tudi taki, ki so zahtevali orožje od madžarskih vojaških oblasti za pregon »Slavov«. V začetku maja 1941 so bili odstranjeni vsi slovenski napisi z javnih zgradb in zasebnih poslovnih prostorov. Madžarsko vojaštvo je izločalo slovenske knjige in zemljevide iz javnih ustanov. Do konca leta so bili iz šolskih ustanov odslovljeni vsi slovenski učitelji – prišleki. Nadomestili so jih učitelji (več kot 160) iz osrednje Madžarske, ki seveda prekmurščine niso obvladali, večina učencev iz murskosoboškega okraja pa ni razumela madžarskega jezika.
19. maja 1941 je delegacija iz murskosoboškega okraja sodelovala na zasedanju županijske skupščine v Sombotelu. Tu je Ferdinand Hartner energično zatrdil, da Prekmurci/Vendi nočejo biti posebna narodnost ali manjšina, temveč so in hočejo biti državotvorni Madžari. Konec aprila in sredi maja leta 1941 je župan Hartner organiziral srečanje s Klubom prekmurskih akademikov (študentov) in s člani društva Zavednost. Zanimal ga je njihov odnos do madžarske države. Na obeh sestankih so oboji deklarativno zavrnili madžarsko narodnost kot svojo. Nobeden med njimi se ni imel za Madžara.
Uradna proslava »osvoboditve«
29. maja je prisegel nov občinski odbor. Na slovesni seji so preimenovali soboške ulice. Županu Hartnerju je njegov nekdanji politični tekmec Josip Benko slovesno izročil umetelno izdelan fotografski album s posnetki soboškega fotografa Dragutina Reescha o razvoju Murske Sobote v času njegovega županskega mandata. Pod okriljem civilne in vojaške oblasti je bila v nedeljo, 29. junija, organizirana uradna proslava »osvoboditve« Murske Sobote izpod »slavskoga« jarma in priključitve murskosoboškega okraja Madžarski.
Pred zgradbo madžarskega vojaškega poveljstva v Murski Soboti (danes sedež občine) je bil postavljen impresiven slavolok, ki ga je projektiral (tudi slavnostno tribuno na Trgu kneza Koclja) nihče drug kot domači arhitekt Franc Novak.
Na osrednjem prizorišču, današnjem Trgu zmage (do 29. decembra 1940 Glavni trg, potem Trg kneza Koclja, od 29. maja 1941 pa Szabadsag ter, v prevodu Trg svobode), je bilo postavljeno spominsko znamenje s 15-metrskim drogom, na katerem je plapolala madžarska državna zastava. Daroval jo je lekarnar Julius Bölcs, pristaš madžarske opcije že v času predaprilske Jugoslavije.
Iz Sombotela in Budimpešte so v Mursko Soboto prišli najvišji predstavniki županijske vojaške, civilne in cerkvene oblasti. Kot zastopnik regenta Miklosa Horthyja je prišel poveljnik III. korpusa in poveljnik armadnega zbora v Sombotelu generalpodpolkovnik Laszlo Balesfalvi Kiss (1885–1972).
Ob devetih zjutraj je začelo močno deževati. Sobočani so se stisnili pod dežnike in prisluhnili »osvoboditeljem«. Prvi je pred mikrofon stopil župan Hartner, ki je nagovor začel v madžarščini, končal pa z »domačo rečjouv«. »…Delali mo i sze vöjüvali, pa csi de trbelo tüdi merjémo zato, ka mo lejko na vöke zsiveli v velkon Vogrszkon országi,« je dejal. V podobni politični dikciji so govorili tudi drugi narodni tribuni in predstavniki vseh vej oblasti.
Govore so v živo prenašali po radijskih valovih, obenem pa so jih snemali na vinilne plošče. Ob tem dogodku se je Murska Sobota pobratila s Sombotelom, nogometni ekipi obeh mest pa sta odigrali prijateljsko tekmo na stadionu v Fazaneriji.
Glede na funkcijo in pomembnost eminentnih gostov iz Budimpešte in Sombotela lahko ta dogodek označimo kot eno od najodmevnejših političnih manifestacij madžarske ideje na območju murskosoboškega okraja v času druge svetovne vojne.
Začetek delovanja civilne uprave
15. avgusta 1941 je bila v murskosoboškem okraju ukinjena vojaška uprava. Okrajni glavar Jozsef Olajos je prevzel vodenje civilne uprave, ki je kot taka delovala do 15. oktobra 1944, ko je na Madžarskem (po odstavitvi regenta Miklosa Horthyja) oblast prevzela stranka puščičastih križev – njilašev. 8. avgusta 1941 je bil opravljen popis vojaških obveznikov v murskosoboškem okraju. Prvi nabor med prekmurskimi fanti je potekal od 25. avgusta do 15. septembra 1941, sicer z vprašljivo legitimnostjo glede mednarodnega prava.
29. septembra 1941 je bila objavljena upravna združitev občin, teh je bilo sedaj 17. Sedem vasi ob tromeji so priključili monoštrskemu okraju. Velemer z dvema krajema pa je bil priključen murskosoboškemu okraju – kot pred letom 1919. Prekmurje je bilo razdeljeno med dva madžarska komitata – županiji. Dolnjelendavski okraj je spadal pod komitat Zala, murskosoboški pa pod komitat Vas. Uradno sta bila oba okraja priključena Madžarski 16. decembra 1941. Madžarski državljani so postali vsi, ki so od 11. aprila 1941 stalno prebivali na tem območju, in tisti, ki so imeli tukaj stalno prebivališče pred 31. oktobrom 1918. Državljanstvo preostalih (tudi politično neprimernih) je individualno urejalo ministrstvo za notranje zadeve Madžarske.
Januarja 1941 je bil na Madžarskem izveden popis prebivalstva. Kasneje so popis prebivalstva madžarske oblasti izvedle na območju zasedenih jugoslovanskih ozemelj. Tako je bil 10. in 11. oktobra leta 1941 izveden popis prebivalstva tudi v murskosoboškem okraju. Pri maternem jeziku se je večina prebivalcev okraja odločila za »vendščino«. Kot vendsko (»slovensko«) je svojo narodnost (kljub aktivni madžarizaciji) navedlo 25–30 % prebivalstva murskosoboškega okraja. Samo mesto Murska Sobota pa je bilo v nasprotju s podeželjem že bolj narodnostno obdelano. Za vendsko narodnost se je opredelilo le 8–9 % prebivalcev mesta. (Vir: Kronika – Sobota za časa okupacije 1941–1945. Zbral in sestavil na osnovi virov Miro Štubel. Murska Sobota: avgust 1945, tipkopis.)
(Zahvalil bi se Zoranu Vidicu iz Murske Sobote za sistemski pregled raznih časopisnih člankov in arhivskih elektronskih virov, ki so s svojo vsebino pomagali pri sestavi prispevka).
Hartner končno postane poslanec
Ferdinand Hartner je svojo župansko funkcijo opravljal do začetka maja 1942. Na položaju župana ga je 16. maja 1942 zamenjal Jozsef Lipič, ravnatelj Prekmurske banke. Kot poslanec vladne stranke MEP (Magyar Elet Partja) je imel 9. februarja 1942 svoj prvi govor v budimpeškem parlamentu. Poslansko funkcijo je ohranil vse do političnega konca madžarske države.