Njihove predstave, od katerih jih je veliko tudi sama režirala, temeljijo na raziskovanju tradicionalnih in novih lutkovnih tehnik ter izvirni likovni podobi, za katero poskrbi Sabina. Ob lutkovnih predstavah so v gledališču organizirali še ustvarjalne delavnice, prireditve za otroke in izdelovali lutke, maske in kostume. Leta 2000 je prvič organizirala festival Lutkovni pristan Lendava, na katerem so si ljubitelji lutkovnega gledališča lahko ogledali predstave mnogih lutkovnih skupin iz Slovenije in tujine. Zaposlena je na Pedagoški fakulteti Univerze v Mariboru, kjer predava o likovni umetnosti, oblikovanju lutk in gledališko-scenski umetnosti. Sodeluje z Lutkovnim gledališčem Maribor, kjer skrbi za likovno podobo predstav.
Kako je videti na odru, ko mala kokoška peče kruh v magičnem svetu lutkovne predstave?
»Mala kokoška peče kruh je naslov naše predstave, v kateri igra Vitomir Vratarič in s katero smo otrokom na interaktiven način približali vrednote ljudskih pravljic, začinjene s sodobnimi problemi. To je bila druga predstava našega projekta Lutkovna pripoved, kjer pripoveduje zgodbo in igra ena igralka ali igralec in ob tem spodbuja otroke, da sodelujejo v predstavi.«
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Prvi sneg zapadel tudi po nižinah
Na cestah velja večja previdnost.
Vas je lutkarstvo navdušilo že v otroštvu, ste že takrat ustvarjali z lutkami?
»Že v otroštvu sva s prijateljico organizirali lutkovne predstave za starše in sosede, zgodbe sva si izmislili, temeljile pa so na zgodbah, ki sva jih slišali. Sami sva tudi naredili lutke, s katerimi sva nastopali. Imeli sva zelo bogato domišljijo. Sicer v Lendavi ni bilo dosti možnosti, da bi si kako lutkovno predstavo tudi ogledali, videli sva jih predvsem na televiziji. Spomnim se, da smo si, ko sem bila v vrtcu, ogledali predstavo Zvezdica zaspanka in ta me je res navdušila. Ni pa bilo v Lendavi tradicije lutkarstva in tako tudi pravih vzvodov, motivacije za ustvarjanje ne. Slišala pa sem, da je lutkovna skupina v Lendavi ustvarjala predstave v letih po drugi svetovni vojni. Sem pa v otroštvu veliko slikala in risala. Rada sem tudi šivala oblekice igračam. Ljubezen do lutkarstva je potem v osnovni šoli v Lendavi in srednji šoli v Ljutomeru nekoliko zamrla, sem pa bila vse bolj navdušena nad likovno umetnostjo. Gledališče me v srednji šoli sploh ni zanimalo, le likovno ustvarjanje.«
Kdaj se je spet rodila želja po lutkovnem ustvarjanju in po lastnem lutkovnem gledališču?
»Med študijem na pedagoški fakulteti v Mariboru, kjer sem študirala likovno pedagogiko. Za to me je navdušila Breda Varl, ki nam je na fakulteti predavala lutkarstvo, bila pa je tudi oblikovalka lutk v Lutkovnem gledališču Maribor, njen mož Tine pa je bil tam direktor. Bredina predavanja so me spodbudila, da sem za diplomsko nalogo oblikovala lutkovno predstavo v mariborskem lutkovnem gledališču. Tam sem lahko tudi natančno opazovala ves postopek nastajanja lutkovne predstave. Lutke sem v delavnici gledališča sama izdelovala. Po vrnitvi v Lendavo sem se zaposlila na Dvojezični srednji šoli Lendava, kjer sem poučevala likovno umetnost in tudi režirala svojo prvo lutkovno predstavo, v kateri so nastopali dijaki te šole.«
Celoten intervju si lahko preberete v današnjem Penu.
