Ko je obiskovala gimnazijo in so se morali odločiti za smer študija, se ji niti sanjalo ni, kaj bi rada počela v življenju. »Spraševali so me: 'Kaj te veseli?' S kakšnim veseljem bi odgovorila na to vprašanje, a kaj, ko se mi ni niti najmanj svitalo. Vse tisto, kar me je veselilo, ni bilo mogoče študirati. Na srečo sem takrat že začela odkrivati moč pravilno zastavljenih vprašanj, in ker sem ugotovila, da nimam odgovora na zgornje vprašanje, sem se namesto tega vprašala: 'Kaj se rada učim?',« se spominja. To vprašanje je dalo prostor novim in drugačnim odgovorom. Ugotovila je, da ji je v veselje učenje jezikov in padla je odločitev za študij angleškega jezika in književnosti ter španskega jezika in književnosti. A se ni izšlo po načrtih, saj je bila sprejeta na študij španskega jezika in književnosti ter študij kultur Vzhodne Azije (v nadaljevanju KVA), kar je vpisala kot dodatni predmet.
»Če bi me glede izida sprejetja na študij vprašali takrat, bi rekla, da je bilo zgolj naključje. Danes v naključja več ne verjamem,« je jasna. Podrobnosti o študijskem programu KVA je prebrala le bežno. »Namesto tega sem se pustila presenetiti – in res sem bila presenečena. Na prvi študijski dan so nam profesorji povedali, da se moramo v okviru tega študijskega programa odločiti za učenje enega izmed treh ponujenih azijskih jezikov: kitajščina, japonščina ali korejščina.« Čeravno je do tedaj imela največ stika s korejščino, predvsem prek korejskih dram, se je odločila za kitajščino. »Postalo je splošno znano, da je kitajščina jezik prihodnosti in da Kitajska prehaja na sam svetovni vrh – učenje kitajščine se splača. Na srečo sem tudi sama verjela tovrstnim stereotipom in se na podlagi tega odločila, da bom izbrala kitajski jezik, o katerem nisem imela niti minimalnega znanja ali poznavanja. Hkrati je to bil dan, ko se je začelo vse spreminjati. Začelo se je spreminjati moje življenje in začela sem se spreminjati jaz,« pove sogovornica.
V času sedemletnega študija je bila deležna predavanj s strani najvidnejših profesorjev v slovenskem in svetovnem merilu, ki že dolga leta raziskujejo različna področja kitajske kulture. Poleg tega je imela čast Kitajsko in kitajski jezik spoznavati skozi oči kitajskih vidnih profesorjev. »Sem ena izmed največjih navdušenk nad kitajskim jezikom in kulturo. Magistrirala sem leta 2019 na Filozofski fakulteti v Ljubljani, v času študija pa sem se dodatno dve leti in pol izobraževala v Wuhanu, na Central China Normal University, ter pol leta v Kunmingu na Yunnan university. Poleg teh štirih študijskih obiskov na Kitajskem sem še šestkrat odpotovala tja.«
Preberite še
Odpri v novem zavihku
(V premislek) Pomembno je, kako živimo zdaj - ker za jutri nihče ne jamči
Kako je pravično, da nas trenutek slabosti, morda niti ne naš, stane vsega?
Živela je v študentskih domovih oziroma eno leto v Wuhanu v stanovanju. Financiranje šolnine, bivališča, zdravstva in štipendijo ji je omogočila kitajska vlada. »Zadnje leto v Wuhanu so nas še spodbujali, da bi živeli tudi zunaj študentskega kampusa, v Kunmingu pa tega več niso dovolili. V času enega leta, kar me ni bilo na Kitajskem, so začeli izvajati poostren nadzor nad tujimi študenti, kar za kitajske študente ni bilo nič novega, za nas pa kar velik šok. Začeli so nas kontrolirati na tisoč in en način.« Če bi izbirala, bi kot sebi najljubši kraj izbrala Kunming. »Tam so ljudje še nekoliko bolj topli in odprti. Ogromno imajo tudi psov. Nimajo pa radiatorjev in pozimi, ko temperature padejo tudi pod ničlo, se grejejo samo s klimami oziroma se raje oblečejo kot medvedi,« se nasmeje. Radiatorje imajo le na območju severne Kitajske oziroma nad območjem črte Qin-Huai, ki gre skozi gorovje Qin in reko Huai. Na južnem območju te črte so v notranjih prostorih nameščene le klimatske naprave.
Koronavirus otežil vrnitev
Trenutno živi v Ljubljani. »Septembra 2019 sem se vpisala na štiriletni doktorat v Kunmingu, v glavnem in največjem mestu province Yunnan v Ljudski republiki Kitajski. Tik pred božičem sem se zaradi študijskih počitnic vrnila domov v Slovenijo,« nadaljuje pogovor. Ko bi se februarja morala vrniti, so zaradi izbruha epidemije koronavirusa odpovedali letalske lete. Takrat je tudi padla odločitev, da pusti doktorat, saj se je med drugim težko navadila na nov način delovanja vrhovnih v pisarni s tujimi študenti. »Njihovo omejevanje in nadzor sta pripomogla k odločitvi, da študij tam pustim. Tudi odnos z mentorjem je bil zelo površen. Situacija je trenutno taka, da s študentsko vizo niti ne morem nazaj. Še zdaj imam tam nekatera oblačila in osebni računalnik. Ko bo, pač bo,« ostaja optimistična. Trenutno v Ljubljani poučuje na jezikovni šoli, piše članke za spletne strani in družbena omrežja, občasno, po potrebi, tudi prevaja. V prihodnosti si želi predvsem dela na poslovnem področju.
Kaos in nizke cene
Prvi prihod na Kitajsko poleti 2013 jo je povsem šokiral. »Spomnim se kaosa. Veliko nervoznih voznikov v Pekingu, visokih stavb in močne nočne osvetljenosti, cestnih tržnic, kjer prodajajo hrano, in nizkih cen. In tega, da sem tam prvič prišla v stik z Afričani. Vsi stereotipi so takrat padli, postali smo veliki prijatelji,« nadaljuje. Kitajska jo je popolnoma očarala. »Njihovo življenje nasploh, zgodovina, kultura. Do tujcev so zelo odprti, še posebej do tistih z belo kožo. Še večji plus so svetli lasje in svetle oči. Malo se nasmejiš in že si njihov,« nasmejano doda. »Včasih zna biti neprijetno, saj je to nekaterim tako fascinantno, da nepremično strmijo vate. Nekateri pa celo zberejo pogum in te prosijo za skupno fotografijo.«
Predvsem težavno pa je sporazumevanje, saj je poznavanje angleškega jezika slabo. »Ko sem šla prvič in drugič na Kitajsko in je bila moja kitajščina zelo slaba, je kar hitro prišlo do kakega nesporazuma. Takrat sem imela s sabo tiskani slovar, saj še nismo imeli teh elektronskih slovarjev, kot jih imamo danes. V zadnjih letih se sicer veliko posvečajo učenju angleščine, a ker so tam razredi z veliko več učenci, poteka učenje tujih jezikov bolj na papirju, posledično pa se v njej ne znajo pogovarjati,« pojasni Sanela.
Posle sklepajo ob hrani
»Hrana je pri njih zelo raznolika in pomembna, saj tudi posle sklepajo ob njej. Zelo so popularne kantine za študente, kjer za brezmesni obrok plačaš evro ali manj. Mesni obrok stane pol evra več,« razloži. Pri tem jo je najbolj presenetilo, da ne jedo surove zelenjave, ampak jo vedno popečejo na olju. Meso je vedno narezano na koščke in v manjših količinah, kot smo ga vajeni v zahodnih državah. »Vse se jé s palčkami, hrana pa ima veliko simbolike. Riba je recimo povezana s srečo in uspehom, jabolko z mirom.« Škorpijone, stonoge, kobilice, morske zvezde in morske konjičke kot prehrambno ponudbo je videla samo enkrat na turistični tržnici v Pekingu. Sama je poskusila škorpijona, kobilico in kačo. »Ponudbe netopirjev, mačk ali psov nisem nikoli videla. Definitivno pa obstaja. V stalni ponudbi pa imajo hrošče,« zaključi.
Izdala je znanstveno monografijo
Zelo so jo pritegnili ulični plakati, za katere pravi, da jih Kitajska še danes uporablja za usmerjanje ljudi in družbe z ljudmi. »S plakati sem se začela ukvarjati pri diplomski nalogi. Usmerila sem se na propagandne plakate v času kitajske kulturne revolucije, torej med leti 1966–1976, ko je tedanji predsednik Mao Zedong prek plakatov ljudi usmerjal na pot, za katero je želel, da ji sledijo,« pojasni. V sklopu diplomske naloge je plakate začela podrobneje analizirati – zakaj so bile uporabljene določene barve, pomen pismenk, kako je vse to podzavestno vplivalo takrat na Kitajce. Kasneje je pri magistrski nalogi začela preučevati oglaševalne plakate, ki so se začeli pojavljati na ulicah od leta 2013, ko je prišel na oblast novi predsednik Xi Jinping. »Veliko je plakatov, ki ozaveščajo o varstvu okolja, podnebja in podobno, na drugi strani pa so plakati, kot je recimo 'Moja ljubezen do partije je večja kot do sonca' ali 'Ljubim mojo Kitajsko'. Gre za dvig nacionalnega ponosa, ki je sicer dober za njih, a če potegnemo črto, lahko vidimo, da je vse to igračka v rokah politike in vlade,« nadaljuje. Takrat so jo tudi kontaktirali iz kulturnega centra Maribor, s pomočjo katerega je kasneje tudi izdala znanstveno monografijo Oglaševalni plakati na Kitajskem v 21. stoletju.
Pa bi ostala na Kitajskem za zmeraj? »Ne, ne bi. Sem pa po dolgem času doma začela dobivati občutek, da s Kitajsko še nisem zaključila. Tja bi šla živet še za dve ali tri leta, ne pa dlje,« je iskrena.
