V skrb za sočloveka so v teh časih aktivno vključeni tudi v Hiši Sadeži družbe Murska Sobota, medgeneracijskem centru, ki deluje v okviru Slovenske filantropije. Čeprav marsikatera vsakodnevna dejavnost v hiši v Ulici Štefana Kovača ne poteka več, posamezne pa so se preselile na splet, nadaljujejo deljenje hrane. Pravzaprav so morali temu glede na potrebe nameniti še več pozornosti. Od torka do petka uporabnikom delijo kruh, pekovske izdelke, sadje in zelenjavo ter občasno tudi druge izdelke.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
(KAVČ #15) Nika Kovač: "Redko sem očarana, doma so me učili, da moram biti kritična – še posebej do politikov"
Sociologinja, antropologinja in vodja Inštituta 8. marec je postala sinonim za gibanja, ki spreminjajo družbo – od pravic žensk in enakopravnosti do pitne vode, medijske svobode in volilne participacije.
Kot nam je povedal Darko Krajnc, vodja Hiše Sadeži družbe, so običajno hrano razdeljevali približno dvajsetim posameznikom, zdaj pa se je število odjemalcev podvojilo. Večinoma sami prevzamejo pakete pri njih ali si pomagajo sosedje ali prijatelji, nekaterim pa njihovi prostovoljci vozijo na dom. »Vsi niso mobilni in poskrbeti moramo, da osnovna živila pridejo do njih,« je dodal. Hiša Sadeži družbe že poldrugo leto v trgovini Hofer pred zaprtjem prevzeme različne največkrat pekovke izdelke in jih potem s pomočjo prostovoljcev razdeli tistim, ki jih potrebujejo.
Zaradi preprečitve širjenja koronavirusa je razdeljevanje hrane bolj zahtevno, se pa strogo držijo pravil, uporabljajo zaščitna sredstva ter razkužujejo opremo in prostore. »Tisti, ki hrano prevzemajo v naši hiši, prej pokličejo ali pozvonijo, v vrečke zapakiran kruh in druge izdelke pa jim potem damo v škatlo na mizi,« nam je razložil Krajnc. »Neposrednega stika z uporabniki nimamo, so pa seveda vsi veseli, da se lahko vsaj od daleč pozdravimo in kaj na hitro rečemo.« Da ne bi prišli v stik drug z drugim, uporabniki prihajajo ob različnih urah.
Dnevno prihajajo k njim po kruh večinoma starejši, osebe s posebnimi potrebami in tudi drugi, ki so se znašli v stiski. »V Prekmurju opažam,« nam je povedal Krajnc, »da ljudje zelo težko priznajo, da kaj potrebujejo, in marsikdo mora zbrati veliko poguma, da se oglasi pri nas in zaprosi za pomoč. Kdor zaprosi, je res že v veliki stiski, skušamo ga razumeti in potem niti ne sprašujemo veliko o tem, če sam noče govoriti,« še razloži in doda, da je zdaj zelo pomembno, da se ljudem stoji ob strani. Opozori pa še na to, da se morajo humanitarne in dobrodelne organizacije pri svojem delu in poslanstvu preveč ukvarjati z birokracijo in kdaj tudi nepotrebnimi podrobnostmi ter da bi morali v naši družbi bolj graditi na zaupanju do ljudi.