Pred mnogimi leti mi je gospa, predavateljica na eni od konferenc v tujini, med pogovorom dejala: »Zgodovina opeke je zgodovina naših hiš, zgodovina naših hiš je zgodovina nas samih. Ko nas več ne bo, bodo opeke ostale.« Kljub temu da so mi njene misli že tedaj, ko so bile izrečene, dale misliti in sem pritrjeval njenemu razmišljanju, se vse do vrnitve domov nisem pretirano ukvarjal s tematiko opeke. Po nekem naključju sem nato zašel v eno od zidanic v Dolgovaških goricah in zagledal starejšo klet, v popolnosti izdelano iz opeke, ki so jo žgali na območju Lendave. Lastnik opekarne je bolj iz želje po prepoznavi lastne opeke pod določeno znamko kot iz želje po nesmrtnosti v zidake vtisnil svoji inicialki. In tako je nastalo na tisoče opek s prepoznavno podobo in vtisnjenima inicialkama ES.
Prepričan sem, da si lastnik opekarne, ki je nastala pred več kot stotimi leti, ni mogel predstavljati, da bo opeka nosila spomin nanj še mnoge generacije po tem, ko bo sam že pokojni. Na neki način ga je podobno kot lastnike drugih opekarn na območju Avstro-Ogrske, ki so v opeko iz svojih opekarn vtisnili svoje inicialke ali kako drugače poskrbeli, da so kupci vedeli, da gre za opeko določene opekarne, naredila nesmrtnega. Toda kdo je zares bil ES, katerega opeka še danes krasi mnoge dolnjelendavske vile, hiše ali zidanice, ki so nastale v prvi polovici dvajsetega stoletja?
16. december 1913
Samuel Eppinger je bil rojen 18. aprila 1869 v kraju Söjtör trgovcu Zsigmondu oz. Sigmundu Eppingerju ter njegovi ženi Fanny Weisz. Zsigmond in Fanny sta nekaj let po poroki živela v kraju Pacsa, od koder je bila Fanny in kjer se jima je leta 1865 rodil prvi sin, Ignatz oz. Ignac. V vmesnem obdobju do rojstva Samuela se je družina preselila v približno petnajst kilometrov oddaljeni Söjtör, kjer se je nato leta 1871 rodil še tretji sin, Emil. Samuel Eppinger, lendavski opekarnar, je ime dobil po svojem starem očetu Samuelu Ascherju Eppingerju, ki je umrl nekaj let pred njegovim rojstvom. Iz Söjtörja se je Zsigmond z družino preselil v pet kilometrov oddaljeni Hahot, ki je bil tedaj pomembna trgovska postojanka na glavni poti med Zalaegerszegom in Nagykanizso.
Družina je zaradi dejavnosti očeta živela razmeroma udobno in vsi trije sinovi so se poročili v ugledne družine. Ignac Eppinger, najstarejši sin, se je poročil s Szereno Reich, hčerjo lokalnega veleposestnika Ignacza Reicha, Samuel Eppinger z Ilono Fürst, hčerjo veleposestnika Alajosa Fürsta iz Kerkaszentmiklosa, najmlajši Emil pa s hčerjo dunajskega trgovca Isaka Löbla Tauberja Bertho Tauber.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Dobro vino je še vedno cenjeno, ocenjujejo v Vinogradništvu Kolarič
Družina Kolarič je prve trte zasadila daljnega leta 1946. Na sedmih hektarjih vinogradov pridelujejo dvanajst sort, posebej ponosni so na svojo penino.
Na prelomu stoletja je tako družina živela umirjeno življenje, Ignac in Emil sta se preselila vsak v svoj kraj, prvi v Letenye, drugi na Dunaj, doma s staršema pa je ostal Samuel Eppinger, ki je po pripovedovanjih vnuka prisostvoval tudi dogodku, ki ga je že mladega zaznamoval za vse življenje. Tik pred koncem leta 1903, natančneje 16. decembra 1913, ga je oče Zsigmond, ki je že nekaj časa bolehal, poklical k sebi v sobo. Izročil mu je vse dokumente, popis vseh zemljišč v lasti družine, vstal, segel po puški, ki jo je imel shranjeno na omari v svoji sobi, ter vpričo Samuela storil samomor. Že čez nekaj tednov po očetovi smrti je Samuel prodal družinsko hišo v Hahotu ter se z ženo, hčerama, sinom ter materjo Fanny preselil v Lenti, kjer so tedaj že živeli bližnji sorodniki Eppingerjevih. Izkušnja, ki jo je Samuel doživel, ga je spremenila do te mere, da se v Hahot, kjer so živeli desetletja, dolgo ni več odpravil.
V bratu imel odličnega mentorja
Samuelov brat Ignac se je v tem času, okoli leta 1903, preizkušal kot trgovec z raznimi izdelki, dokler ni leta 1905, podkrepljen s kapitalom tasta, vzpostavil opekarne v Szekesfehervarju, pomembnem industrijskem središču, približno sedemdeset kilometrov zahodno od Budimpešte. Ta poteza se mu je obrestovala in v naslednjih letih je postal eden od najbogatejših meščanov mesta s približno sto tisoč prebivalci.
Dejstvi, da je imel v bratu odličnega mentorja ter da je bila okolica Lendavskih goric znana po glineni geološki sestavi, sta tudi Samuela napeljali na misel, da bi podobno kot brat ustanovil opekarno. Med letoma 1905 in 1907 je iz Lentija pogosto zahajal na nekaj kilometrov oddaljeno območje Dolnje Lendave, da bi preveril potrebe po zidakih in opečnati kritini. V začetku leta 1907 se je po dolgotrajnem iskanju primerne nastanitve za svojo tedaj že osemčlansko družino preselil v družinsko hišo učitelja Kalmana Patakyja starejšega, očeta svetovno znanega tenorista Kalmana Patakyja mlajšega, ki se je zaradi premestitve odselil iz Dolnje Lendave. Samuel se je nedolgo po nakupu hiše odločil, da bo na dvorišču hiše postavil parni mlin, na bližnjem nabrežju pa sčasoma zgradil opekarno, ki je postala značilna po svoji oznaki ES. Družina se je tako preselila v mesto pod Lendavskimi goricami, kjer je ostala vse do druge svetovne vojne.
Kljub temu da opekarna v Dolnji Lendavi ni omogočala takšnih zaslužkov kot bratova v Szekesfehervarju, je družina v Lendavi dobro živela, prihodki od mlina in opekarne so namreč omogočali, da so se otroci izobraževali v tujini. Samuel je bil član vseh najpomembnejših društev, od Športnega kluba Lendave, predhodnice današnje Nafte, do gospodarskih društev, žena Ilona pa je bila dejavna v ženskem izraelitskem dobrodelnem društvu. Leta 1914 je sinovoma kupil stanovanje v Gradcu, saj se je pokazala poslovna priložnost za širitev dejavnosti v to mesto. Toda istega leta je umrla Samuelova mati Fanny Weisz in na koncu iz širitve dejavnosti ni bilo nič, kljub temu pa je stanovanje ostalo v lasti družine.
Prva svetovna vojna je predvsem zaradi novonastalih političnih razmer in administrativne ureditve za nekaj let upočasnila razvoj opekarne in parnega mlina, toda že sredi dvajsetih let dvajsetega stoletja so bili prihodki obeh ponovno na predvojni ravni in zato se je Samuel odločil, da se bo preizkusil v novi dejavnosti. Leta 1925 je kupil hotel Krona v središču mesta, kjer je danes mestna hiša. Pri delu sta mu vseskozi pomagala sinova, Laszlo oz. Ladislav predvsem pri vodenju mlina in opekarne ter Bela pri vodenju hotela. Hčeri Erzsebet in Hermin sta se poročili in preselili na Dunaj, hči Anna pa je večino časa preživljala v Nagykanizsi.
Ko se je svetovna gospodarska kriza z nekajletno zamudo po Združenih državah Amerike začela čutiti tudi v Evropi ter Prekmurju, so prišle na dan tudi razne informacije o delovanju Samuela zunaj Lendave. Časopis Jugoslovan je tako 1. februarja 1931 v članku z naslovom Aretacija milijonarjev iz Čakovca poročal tako: »V Čakovcu je vzbudila veliko senzacijo aretacija milijonarjev nekega Dragotina Šajerja, tovarnarja Eppingerja iz Dolnje Lendave in Viljema Szekelisa, vsi so bivši upravni svetniki delniške družbe Agraria v Čakovcu. Agraria je bila ustanovljena leta 1924 s kapitalom 1.000.000 din. Že v začetku poslovanja je izkazovala velike izgube in bilanca leta 1929 je pokazala nad 1.000.000 din izgube. Še v istem letu so pasive narasle na 6 in pol milijona, nakar je prišla družba v konkurz. Upniki so se oglasili in zahtevali nad 5 in pol milijona dinarjev, dobili so pa samo okoli en milijon in pol dinarjev, nakar je družba prišla v likvidacijo. Na ovadbo upnikov so omenjene tri člane te družbe aretirali.«
Vse skupaj si je izmislil
Še več pozornosti je bilo deležno dogajanje približno eno leto pozneje, o katerem je v članku z naslovom V treh letih sedem požarov pri enem posestniku obsežno poročal ljubljanski časopis Jutro 26. januarja 1932. V časopisu so zapisali tako: »Ob cesti Dolnja Lendava–Pince v vasi Čentibi stoji lepa hiša posestnika Toke. Poleg hiše in gospodarskega poslopja je bil valjčni mlin, ki je bil stalno v obratu. Že leta 1929 je bil podtaknjen ogenj v mlinu, vendar so domači kmalu opazili nevarnost in se jim je s pomočjo sosedov posrečilo požar udušiti, ne da bi lastnik utrpel večjo materialno škodo. Še pred tem požarom pa je bila istemu posestniku zažgana zidanica v bližnjem vinogradu. Kmalu nato je zagorel stok slame, nato zopet stok sena. Neznani zločinci so podtaknili ogenj tudi v hiši in nekoliko pozneje zopet v mlatilnici. Obakrat se je posrečilo pravočasno preprečiti večjo nesrečo. Tokova družina je živela v stalnem strahu in trepetu, da se bo zdaj in zdaj zopet pojavil ogenj v tem ali onemu poslopju, dokler ne bo vse uničeno. Zaradi stalnih požarov je obstajal sum, da neti požare ena in ista oseba iz gotovega vzroka, vendar oblastva niso mogla priti zločincem na sled. Dne 22. novembra preteklega leta okrog polnoči je nenadoma zopet nastal požar v mlinu posestnika Toke. Ogenj se je kmalu tako razširil, da je uničil vse dele in predmete v notranjosti mlina; uničeni so bili stroji, sita in ves drugi inventar, da je bilo škode nad 600.000 din. Požar je nastal v zelo sumljivih okoliščinah, vendar so se zločinci tokrat tako dobro skrivali, da jih ni bilo mogoče izslediti. Tokovi so med tem še vedno dobivali grožnje, da jim bo zgorela tudi hiša. Razumljivo je, da je bila vsa družina obupana, kajti podoba je bila, da na svojem posestvu ne bo imela nikdar miru pred neznanim sovražnikom. Kakor rečeno je bil zadnji požar podtaknjen v tako sumljivih okoliščinah, da je obstajalo upanje na izsleditev zločincev. Sum je padel na domačega vajenca v mlinu in na njegovega prijatelja. Orožništvo je v tem pravcu vodilo strogo preiskavo in pretekli četrtek aretiralo domačega vajenca, dvajsetletnega fanta Golenka Franca, doma iz Šafarskega, občina Štrigova, in njegovega prijatelja Huzjana Ludovika, ključavničarskega pomočnika, starega 26 let. Oba zločinca sta takoj po aretaciji priznala vse. Kolovodja je bil Huzjan, ki je priznal, da je zanetil vse razen dveh požarov, ki so bili v treh letih izvršeni pri Toki. Oba zločinca sta izpovedala, da sta bila za to početje najeta. Fanta sta bila v soboto dopoldne oddana okrajnemu sodišču v Dolnji Lendavi. Takoj nato pa se je izvršila v Dolnji Lendavi senzacionalna aretacija, ki je zbudila v vsej Lendavi največje presenečenje in razburjenje. Orožništvo je na podlagi izpovedb obeh požigalcev aretiralo veleindustrijalca Eppingerja Samuela, lastnika paromlina v Dolnji Lendavi. Po kratkem zasliševanju na orožniški postaji je orožništvo oddalo tudi Eppingerja v sodne zapore okrajnega sodišča, kjer se bo vršilo nadaljnje zasliševanje v tej vsekakor presenetljivi in mučni aferi. Govori se, da je Eppinger najel oba požigalca, da iz konkurenčnih razlogov požigata poslopja posestnika Toke, dokler ne bo vse uničeno. V kolikor te govorice ustrezajo resnici, ni znano. Po zaslišanju, ki se je vršilo v nedeljo dopoldan, so bili vsi aretiranci pridržani v zaporu. Vso dolnjelendavsko okolico je spravila vest o razkritju povzročiteljev neprestavnih požarov pri istem posestniku pokonci in se je v nedeljo govorilo samo o tej v resnici razburljivi senzaciji. Izid preiskave se pričakuje zlasti med dolnjelendavskimi meščanskimi krogi z največjo napetostjo.«
Senzacija, ki je dlje časa zaposlovala lokalno prebivalstvo, je dosegla svoj epilog nekaj tednov kasneje, ko je Ludovik Huzjan priznal, da si je vse skupaj izmislil in da Eppingerja ne pozna in ga nikoli ni videl. Huzjan je tako bil obsojen, medtem ko je bil Samuel Eppinger izpuščen iz zapora.,
»V roku enega leta se vidimo«
Toda celotno Samuelovo življenje se vendarle ni vrtelo le okoli posla. Izjemno veselje ga je zajelo, ko se mu je leta 1930 na Dunaju rodil prvi vnuk, Hans, ki je v tridesetih letih redno obiskoval stare starše v Dolnji Lendavi in med temi obiski je nastala kopica fotografij. Od vožnje s skirojem, kopanja v potoku Črncu do igranja tenisa pri gostilničarju Aladarju Deutschu. Ob omembi vnuka Hansa ne morem mimo še ene anekdote, ki se je pripetila pred leti, ko sem o družini Eppinger predaval v lendavski sinagogi. Na eni od prikazanih fotografij je bil Hans in gospod Ali Novak, ki je sedel v prvi vrsti, je po predavanju orošenih oči prišel do mene in mi rekel: »Po toliko letih sem ga spet videl. Skupaj sva se igrala, bili smo sosedi, spomnim se ga, kot da bi bilo danes. Še živi?« Žal je bil tedaj Hans oziroma Juan, kot so ga imenovali po tistem, ko so se preselili v Južno Ameriko, že pokojni. Umrl je zelo mlad, za posledicami srčnega infarkta. Nedolgo po predavanju v lendavski sinagogi sem se srečal s Juanovima hčerama na jugu Brazilije in jima povedal, da sem pred časom govoril z gospodom, ki je poznal njunega očeta. Nekaj mesecev kasneje so se srečali v Lendavi.
Trideseta leta so bila tudi za Samuela leta mnogih preizkušenj. Sinova sta postopoma prevzemala vse več odgovornosti, sam pa se je posvetil predvsem družbenim dejavnostim. Marsikaj se je obrnilo na glavo, ko so se leta 1938, nedolgo po tem, ko si je nacistična Nemčija pod vodstvom Hitlerja priključila Avstrijo, obe hčeri ter vnuk Hans zaradi nevarnosti vrnili domov v Dolnjo Lendavo. Še bolj boleča je bila odločitev, ki jo je sprejela Hermin, Hansova mama, da bo pred Hitlerjem pobegnila v Južno Ameriko. Sledil ji je njen brat Ladislav z ženo Irene ter sinom Mirkom. V zelo kratkem času se je Samuelova hiša iz doma, polnega otroškega smeha, spremenila v tiho hišo. Oba vnuka sta bila tisoče kilometrov stran. Preden so šli, jim je Samuel junija 1939 rekel: »V roku enega leta se vidimo, saj boste potem že doma, tedaj bo te norije že zanesljivo konec.«
Le nekaj mesecev kasneje se je z napadom na Poljsko začela krvava morija druge svetovne vojne in 6. oktobra 1940 je Samuel Eppinger umrl za posledicami srčne kapi. Samuelova žena ter hčeri so bili odpeljani v koncentracijska taborišča, od koder se niso vrnili. Nobeden od otrok se nikoli ni vrnil v Evropo, edini, ki je dvakrat obiskal Lendavo, je vnuk Mirko.
Na Samuela Eppingerja še danes spominjajo opeke ES.