Številni po Sloveniji so v svoje domove sprejeli ljudi iz Ukrajine. Prišli so le s kovčki in najnujnejšim, kar so lahko vzeli s seboj na pot v neznano, in z bremenom bolečine zaradi ločitve od najdražjih, izgube svojega doma in prejšnjega življenja. Čeprav nič krivi plačujejo davek zla, ki so ga zasejali avtorji vojne.
Družino iz Kijeva, mater z dvema otrokoma najstniških let, ki je zapustila svoj dom takoj ob izbruhu vojne 26. februarja, so pred skoraj tremi tedni sprejeli k sebi tudi Srakovi in Jerebičevi iz Lipovec. »Sprejeli smo jih kot prijatelje, ne kot begunce,« pove Simon Jerebic v želji, da to v pričujočem zapisu še posebej poudarimo. Med prijatelji namreč ni prostora za skrbniški odnos in pomilovanje v težavah, ampak gre za medsebojno oporo, sprejemanje in dajanje. Gre preprosto za to, da prijatelje spoznaš v nesreči.
Svojevrstna pripoved o prijateljstvu je tudi zgodba, kako se je družina iz nekajmilijonskega mesta sploh znašla v vasi v Prekmurju. »Saj veste, kakšne so prijateljske vezi. Mi imamo prijatelje, ti naši prijatelji imajo spet svoj krog prijateljev in tako naprej, in po teh poteh je potem do nas prišel glas, ali bi lahko sprejeli mater z otrokoma iz Ukrajine,« pripoveduje Nataša Jerebic. Toda kam naj jih nastanijo, jo je zaskrbelo, saj je njihova hiša dovolj velika le za njihovo družino, zanju s Simonom in štiri otroke. Toda v hiši zraven njih živita sama Natašina starša Stanko in Anica Sraka. Nataša je po telefonu poklicala mamo in – prizna – potrebovala kar nekaj časa, da je povedala, zakaj kliče.
Toda njena stiska je bila odveč in na svoja starša je zdaj zelo ponosna. Mama je dejala, da ji bo odločitev sporočila takoj, ko se pomeni z očetom, in še isto minuto sta jo poklicala nazaj.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
V Tešanovcih nastaja nova turistična zgodba, imenovana Zlato polje
V središču naselja so zabrneli gradbeni stroji.
»Sprejeli jih bomo, naj samo pridejo, je dejal oče, mama pa, ojoj, nimam še pomitih oken,« pripoveduje Nataša in spravi v smeh vse zbrane za domačo mizo. Odkar so pri njih novi prijatelji, je ta podaljšana, da se lahko vsi zberejo ob njej, tisti dan pa so jo krasili tudi rumeni tulipani v vazi.
Treba je reči da
»Sama sva v hiši, in če so ljudje v 'nevoli', jim moramo pomagati. Morda pa bova kdaj tudi midva potrebovala kakšno pomoč. Marsikaj nas je v življenju že doletelo hudega in vse smo prestali, zato bomo zmogli tudi to, saj nam nič ne manjka,« je pripovedovala Anica. Hitro se je bilo treba odločiti, pove Stanko. »Veliko smo hodili po svetu, videli in doživeli veliko dobrih in slabih stvari, zato je v takšnih situacijah treba enostavno reči da. Vzgojeni v krščanskem duhu moramo tudi s svojimi dejanji biti človeku človek. In to brez izbiranja, komu bomo pomagali, čeprav tokrat tudi ni nepomembno, da pomagamo slovanskemu ljudstvu. Tu smo, pomagamo materialno in predvsem človeško.«
Vsi ljudje, s katerimi se Stanko in Anica pogosteje družita tudi zaradi svojih konjičkov, njuno odločitev, da ponudita streho nad glavo nesrečni družini, sprejemajo z naklonjenostjo. Toda iz tega naj se nikar ne dela neki kult, podčrta Stanko, kajti kdor je iskren v svoji humanosti, tega ne počne v želji po osebni promociji. Zdaj se že tudi oglašajo sosedje, sorodniki in znanci ter sprašujejo, ali lahko s čim pomagajo, nekateri tudi kaj prinesejo ali povedo, da bi še sami koga sprejeli.
»Moja pokojna tašča je vedno govorila, da ti tisto, kar daješ drugemu, nikoli ne manjka. In še res je to. Zagotovo se ti vse povrne in še več, kot daš,« pove Nataša.
Ko otroci odidejo v šolo, odrasli člani družine pa v službo ali po opravkih, skrb za družino zbližuje ženski, ne da bi govorili in razumeli isti jezik. »Zelo preprosta je,« o svoji novi sostanovalki pove Anica, in o vsem se sporazumeta, malo z besedami, več z rokami, včasih pa tudi z dejanji. »Danes se nikakor nisva mogli sporazumeti za kumarice. Potem pa je kar šla dol v shrambo in nazaj prinesla steklenico vloženih kumar, kjer je na nalepki prebrala, kaj želi povedati,« pripoveduje Anica.
Ponudila se je tudi, da bi jim kdaj kaj skuhala, in ravno tisti dan so imeli na mizi boršč, ukrajinsko narodno jed, ki se pripravlja iz gomoljev rdeče pese. »Nujno pa je, da se na krožniku vsakemu doda žlica kisle smetane,« je navodilo povzela Anica. A ker v jedi ni mesa, je tudi predlagala, da Simonu in didosu, kakor dedku rečejo otroci v ukrajinščini, ki fizično veliko delata, pripravi še mesno jed.
Pomembno je, da se ni zaprla v sobo, ampak želi soustvarjati domačnost in se tako zahvaliti za gostoljubnost, razmišljajo sogovorniki. »Verjamem in upam, da bodo tudi naše ustanove odprte zanje, da bodo otroci na šolah dobro sprejeti,« si želi Stanko. Simon pa upa, da bo njihova nova prijateljica tu našla kakšno delo, saj si to želi in pripravljena je sprejeti kar koli.
Premagati zlo
Marko, tretji otrok v družini Jerebic, je novega prijatelja iz Kijeva vesel. Zelo dobro igra šah, pove, tako da se je ob njem že naučil nekaj odličnih potez. Marku je že tudi pomagal pri delu v hlevu, saj imajo Jerebičevi konje, en dan pa sta se s kolesom zapeljala po občini, da je malo spoznal okolje, v katero so prišli. Marko pa je tudi odgovoren, da njegovo mlajšo sestro spremlja na poti v osnovno šolo, ki jo obiskuje tudi sam. »Skupaj greva do tja, potem pa je tako ali tako vseskozi s sošolkami. Res so jo zelo lepo sprejele,« pove.
Otrokom je to, da jih je zdaj več na kupu, po otroško zabavno. Bo pa enkrat prišel čas, ko bodo razumeli, zakaj so se križale njihove življenjske poti. In takrat se bodo spomnili tudi tega, kaj so kot otroci lahko videli pri odraslih. »Bila je sobota, ko je družina prišla k nam, in v nedeljo zvečer, ko smo se z otroki crkljali v postelji, mi je Vid rekel: Meni je tako lepo, da so pri nas,« pove Nataša. S Simonom se strinjata, da je v vsej nesreči dobro to, da sta otroka z mamo zapustila Kijev med prvimi in jim je bilo prizaneseno, da bi videli vojno od blizu. Toda v obleganem mestu je še vedno njihov oče in mož, s katerim so na srečo s pomočjo sodobne tehnologije vsak dan v stiku.
»Vojna v Ukrajini me osebno prizadeva,« pove Simon, a postalo mu je vse skupaj nekoliko lažje, odkar so sprejeli družino iz Kijeva. Nataša pripoveduje o tesnobi, ki jo čuti ob hrupu številnih letal, ki še posebej ponoči para tišino, ter občutku nemoči ob tem, a je tudi njej to lažje prenašati, odkar je družina pri njih. Pri Nataši se je okrepilo upanje, da če vsak od nas naredi nekaj dobrega, bo zlo, ki je pripeljalo do vojne, prej premagano.
Vojno v Ukrajini doživlja vsak po svoje. Simon jo spremlja tudi skozi prizmo političnega dogajanja, Nataša se odmika od teh novic prepričana, da izzivanje zla nikoli ne prinese nič dobrega. Vendar je skupno vsem, da nas bo spremenila, se strinjata sobesednika. Sporočila iz Ukrajine pričakuje vsak dan tudi njihova nova prijateljica, in kot je dejala Simonu, je zanjo pomembno že to, če sveže novice niso slabše od prejšnjih. Včasih ima občutek, je še povedala, da so se znašli v nekem filmu, a v kraju, kjer so varni in jim nič ne manjka.
Toda vsak film se enkrat konča. Upajmo z vsemi, ki v njem trpijo, na njegov čimprejšnji in kolikor se da srečni konec.