Navdušenje očeta in sina za skupno stvar, medsebojna naklonjenost in spoštovanje, pa tudi razumevanje drugih članov družine, da gre pri njiju ob poslu tudi za avtomobilsko strast, so ustvarili rodovitno prst, iz katere je zrasla skupna zgodba Jožeta in Damirja Horvata iz Srednje Bistrice. Te dni obhajata trideseto obletnico odprtja avtomehanične delavnice Avtoservis Horvat in deset let servisne dejavnosti Avtodiagnostika Damir Horvat. Če ne bi bilo virusa, bi ti obletnici tudi proslavili, kot se spodobi, s prijatelji, znanci in njunimi strankami, a zdaj se je obrnilo drugače, pove Jože Horvat, začetnik obrti ter v domačem kraju in širše poznan kot dober avtomehanik.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Na razgovoru so jo spraševali o družini, zagovornik ugotovil diskriminacijo
Prepovedano je zahtevati podatke o družinskem oziroma zakonskem stanu, nosečnosti, načrtovanju družine.
Negotovi začetki
Imeti svojo avtomehanično delavnico je bila Jožetova želja že od nekdaj, sprva je vozila popravljal kot popoldanski obrtnik kar na prostem, marsikdaj tudi v hudem mrazu. Po stečaju podjetja v Lendavi, kjer je bil zaposlen, je obrt postala njegova edina zaposlitev. Začetki so bili negotovi, se spominja, skrbelo ga je, ali bo zaslužil dovolj, da bo družina imela za življenje in da bosta z ženo Marijo lahko dokončala hišo, ki so jo ravno v tistem času začeli graditi. »Marija me je spodbujala in govorila, da bo nekako že šlo, toda na občini, kjer so takrat izdajali dokumente za obrt, je delal neki človek, ki me je pošteno prestrašil. Zmajeval je z glavo, češ da ne ve, ali bom uspel, ker da sta v bližini že dve avtomehanični delavnici,« pripoveduje.
Imeti svojo avtomehanično delavnico je bila Jožetova želja že od nekdaj, sprva je vozila popravljal kot popoldanski obrtnik kar na prostem, marsikdaj tudi v hudem mrazu.
Sosed mu je pomagal
Gradnja delavnice je bila prva na vrsti in šele po tem je ob njej zrasla družinska hiša, oprema za delo pa je bila sprva zelo skromna. Toda zelo zgodaj je delavnica dobila dvigalo za avtomobile, kar je v tistem času premogel le redki avtomehanik. Do te pomembne pridobitve, zaradi katere dela ni bilo več treba opravljati kleče pri avtomobilu ali legati pod njega, je Jože prišel na zanimiv način. Trgovski potnik pri njegovem nekdanjem podjetju mu je predstavil možnost, da ugodno kupi dvigalo v Banjaluki, in to za samo sedem tisoč petsto mark. V Sloveniji so namreč takrat stala dvanajst tisoč mark. »To ti jaz uredim, mi je prigovarjal. Toda kako, sem ga zavračal, saj je bilo treba poravnati najprej dolg do zidarjev in hišo spraviti pod streho. Ta najin pogovor pa je slišal dober sosed. Čez čas se je vrnil k meni ter dejal: Joško, posodim ti denar, kolikor ga potrebuješ. Vrnil mi ga boš, ko boš lahko, pa četudi čez deset let. Jaz ti ga dam za to, kar potrebuješ,« je Jože še danes ganjeno pripovedoval o tej sosedski pomoči. Prvo dvigalo, ki je takrat pomenilo pravi hit za avtomehanične delavnice, je tako kupil že leta 1988, nato pa je še nekaj časa stalo na dvorišču, preden ga je lahko zmontiral v delavnici.
Veselje in domačnost
Delo v lastni avtomehanični delavnici pa je pomenilo, da je bilo treba delati od jutra do večera, ob tem da ni bilo telefonov, se je veliko časa izgubljalo tudi s tem, da je bilo treba za vsak rezervni del iti bodisi v Ljutomer ali Mursko Soboto. Nenehno vlaganje v opremljanje in posodabljanje delavnice pa je tudi pomenilo, da se je družina morala marsikdaj odreči dopustovanju.
Kljub obilici dela je bila Horvatova delavnica zmeraj tudi kraj za srečevanje zanimivih ljudi in druženje. Marsikateri večer se je delo končalo v družbi prijateljev in ob zvoku harmonike, dobri kapljici ter dobrotah iz domače kuhinje. Marsikdo še zdaj okuša sladke priboljške iz kuhinje Jožetove mame, s katerimi večkrat pogosti stranke, ter z njimi poklepeta, medtem ko s klopce spremlja dogajanje in delo v delavnici.
Vedel je, kaj bo postal
Po treh desetletjih vlaganja v opremo delavnice, ki je po dozidavi zdaj tudi veliko prostornejša, je ob Jožetovi upokojitvi konec lanskega leta celotno dejavnost prevzel Damir Horvat. Sam je postal samostojni podjetnik pred desetletjem, toda avtomobilizmu se je zapisal že veliko prej. Že kot desetletni otrok je užival v tem, da je lahko »šrajfal« svoj prvi moped, popravljanje pa je bilo zanj večji užitek kot vožnja sama. Kaj bo, ko bo velik, pri njem ni bilo nikoli vprašanje, odločiti se je bilo treba le o tem, ali se bo po končani osnovni šoli vpisal v šolo za avtomehanika ali strojnika ali elektrotehnika. Ker je vedel, da se bo mehanike lahko naučil pri očetu in s praktičnim delom v delavnici, je izbral elektrotehniko, nato pa končal študij elektronike ter kot diplomirani inženir elektrotehnike še sam 1. julija 2010 odprl obrt.
Dejavnost čistih rok
Popravilo avtomobilov vse bolj postaja dejavnost »čistih rok«, pravi Damir, kajti elektronika postaja osrednji del za delovanje vozil. »Mehanika se ne spreminja več, zelo hitro pa napreduje elektronika. Ta zdaj lahko celo izboljšuje pomanjkljivosti pri mehaničnih sistemih,« je sogovornik opisal smer razvoja v avtomobilizmu. To dejstvo pa narekuje drugačen pristop pri delu in servisiranju ter potrebo po obvladovanju vedno novih znanj, terja pa tudi velika vlaganja v pridobivanje računalniške opreme.
Kljub tem spremembam Damir še vedno sledi načelu, da je treba napako popraviti, če se le da, ne da se zgolj zamenja celoten del oziroma sistem. Postati »monter« ni njegov cilj, je pa res veliko lažje in preprostejše od odkrivanja vzroka za težave, a vendar manj prijazno do stranke. »Za dobro stranke se potrudimo, kolikor se le da,« je poudaril.
Motor zažene beseda
V Horvatovi delavnici so zdaj trije zaposleni, še vedno je v veliko pomoč tudi Jože. Njegove izkušnje in znanje o klasični avtomehaniki, pa tudi življenjska modrost, namreč odlično dopolnjujejo znanje, potrebno za obvladovanje sodobnih motorjev, ki jih uravnava elektronika.
Ob obilici dela v delavnici pa sta oče in sin našla tudi čas za ustvarjanje posebne vrste. Med prvimi v Sloveniji sta pred devetimi leti začela predelovati klasičen avtomobil in ga čez pol leta postavila na cesto kot prvi električni avtomobil pri nas z zmogljivostjo premagovanja večjih razdalj. To je bil takrat svojevrsten inovativni presežek, pove Damir, ki je avto pozneje še nadgradil. Vgradil mu je sistem, ki omogoča povezavo z mobilnim telefonom z možnostjo upravljanja nekaterih funkcij z govorjeno besedo prek telefona. Jernej Flisar, partner Damirjeve sestre Marine, je napisal program za telefon, sam pa je ustvaril ustrezno elektroniko.