Vaša glasbena pot se je začela pri sedmih letih. Kdo je zaslužen za to in zakaj ste izbrali prav violončelo?
»Svojo vlogo so nedvomno imeli starši, tudi v družini so bili in so še glasbeniki. Starši so imeli neki odnos do glasbe in ga skušali prenesti na mlajšo generacijo. Glede izbire instrumenta pa je tako, da sem bil astmatik in so mi odsvetovali pihala in trobila, tako da so ostala godala. Veliko zaslug za to, da mi je čelo postalo všeč, pa imajo tudi moje učiteljice.«
Srednjo šolo ste obiskovali v Ljubljani, zatem pa končali še Akademijo za glasbo. Pot vas je hitro prinesla na Glasbeno šolo Murska Sobota.
»Res je. Takoj po študiju sem se na tej šoli redno zaposlil, poučeval pa sem že prej. Svoje prve učence sem imel pri 17 letih. Ta konec je bil mrtev glede tega instrumenta, sta se pa ravnateljica Erna Lukač in Prlekinja Zdenka Kristl Marinič, ki je v veliki meri zaslužna za to, da se je čelo na našem koncu razvilo, dogovorili, da bi začeli poučevati čelo, in tako sem začel. Sem pa imel željo in načrt vrniti se domov že med študijem. Možno je tudi, da igraš v orkestru, samostojna pot pa je bolj malo verjetna, saj se kot solist težko preživljaš. Tako na koncu vsi pristanemo ali v orkestru ali v pedagogiki.«
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Prvi sneg zapadel tudi po nižinah
Na cestah velja večja previdnost.
To delo vas izpopolnjuje in se mu tudi v celoti posvečate. Čemu dajete poudarek pri svojem pedagoškem delu?
»Res se posvečam predvsem poučevanju, saj to zahteva polnega človeka. Poučujem tako v Murski Soboti kot v Ljutomeru, pa tudi godalni orkester. Vsak učitelj mora biti svojemu delu predan, vsakega otroka posebej mora razumeti, ga spoštovati, imeti odnos do dela in do učencev. Vsak ima namreč svoje predispozicije, zato se je treba prilagoditi njihovim zmožnostim in iz njih izvleči največ. Predvsem pa moraš učencu vzbuditi veselje, da začuti, kaj je glasba, in da lahko z instrumentom uživa. Nekaj najlepšega je, če na glasbeno šolo ostanejo lepi spomini. S prisilo se da hitro zamoriti. Treba pa je razumeti, da je igranje instrumenta zelo zahtevno in se v to vlaga veliko dela. Danes pa vse poteka hitro, da se hitreje pride do cilja. Pri glasbi je potreben dolgi rok, zato je pomembna premišljena organiziranost pouka, da se gre po stopničkah, da za učence ni pretežko. Seveda pa se morajo tudi oni zavedati, da je treba vsak dan vaditi.«
Ko že omenjate vaje, kako so otroci zavzeti zanje? Jih je treba veliko priganjati?
»Gre za njihovo odločitev, ampak tudi za odgovornost in zavedanje, da če se nič ne vloži v delo, na koncu nič ne bo. Pri tem imajo veliko vlogo tudi starši, ker redki so tisti, ki bi se sami spravili za instrument in šli vsak dan vadit. Pri tistih, ki to počnejo, vse steče hitro. Pri drugih je treba včasih počakati, se pogovarjati z njimi in njihovimi starši. Pri nekaterih traja pet let, da dojamejo, da je igranje instrumenta lepa stvar. Pomembno pa je, da ne odpišeš učencev, ampak si potrpežljiv. Na srečo imamo ta privilegij, da se lahko z učenci pogovarjamo, jim prisluhnemo, vemo, kaj se z njimi dogaja, česar v redni šoli ne morejo, saj jih je 30 in nimajo časa. Ni vse v zahtevah, pomembno je, da učence tudi spoznaš.«
Kako spodbuditi otroka, če recimo po letu ali dveh iz takih ali drugačnih razlogov reče, da ne želi nadaljevati?
»Motivacija je v bistvu veselje. Kako otrok dobi veselje, pa je dosti odvisno tudi od učitelja. Če ga ta ima, otrok to vidi, če pa učitelj pride na uro le zato, da opravi delo, to ni pravi način. Druga stvar je, da je izbran pravi program, da ni pretežko in ne prelahko. Pridejo seveda obdobja, ko se jim ne ljubi vaditi, zato bi jih tudi starši morali spodbujati. Najtežje se je namreč usesti za instrument, ko si že zraven, bo šlo lažje. Mislim, da gre za neki krog med starši, učitelji, šolo in otroki.«
V glasbi in tudi v drugih dejavnostih se pogosto omenja talent. Kaj vi pravite, ga je mogoče nadomestiti z ogromno dela?
»Seveda je to mogoče. Menim, da je talent v veliki meri precenjen, da je to samo opora, na katero se naslanjajo tisti, ki se jim ne ljubi. Lahko imaš talent, ampak nič ne pomaga, če vanj ne vlagaš. Po navadi še tisti, ki so povprečni ali dobri, na koncu dosežejo več in višjo stopnjo kot tisti, ki imajo talent. Talent je zame le orodje, s pomočjo katerega lahko nadaljuješ. Po mojem mnenju namen glasbene šole ni to, da bi prišli samo talenti. Seveda je lažje delati z nekom, ki ima posluh, ampak tudi s povprečnimi se da vse narediti, le pravi sistem mora biti. Učitelji ne smemo samo reči otrokom, naj vadijo, ampak jih moramo naučiti, kako naj vadijo. Tudi posluh se da razviti in nadgraditi, ampak treba je delati in vztrajati. Jaz skušam vsem dati več širine, ne le najboljšim, saj se zavedam, da je dosti učiteljev, ki se ukvarjajo le z najboljšimi, drugi pa bolj ali manj životarijo.«
Zaradi dua 2Cellos se je zelo razširilo poznavanje violončela. Seveda predvsem zaradi njunih priredb znanih melodij. Kako je pri vas na šoli, preigravate le klasične skladbe ali tudi sodobne priredbe?
»Včasih se najdejo kakšne popularne, novodobne stvari. Je pa treba pri pripravi učnega programa poskrbeti, da gre vse po stopničkah. Menim, da je najboljši in najlažji program prav klasičen, saj je tam največ nians, kaj vse se da narediti z glasbo. Igramo večinoma klasično, ampak tudi tisto, kar si učenci želijo, saj jih pri tem ne oviramo. Za usvojitev tehnik, razumevanje melodij in poteka glasbe pa je pomembna klasična glasba.«
Imate oziroma ste imeli vzornike, morda najljubše skladatelje?
»Hm, zanimivo vprašanje. V Zdenki bi lahko videl vzornico, ker mi je dala veliko znanja in na moji poti ogromno pomagala. Med skladatelji pa bi težko izbral oziroma poudaril najljubšega, saj imajo vsi svoje karakterje in način igranja.«
Kako pogosto se na koncertih znajdete med obiskovalci?
»Šolski koncerti so seveda redno na meniju (smeh). Grem pa včasih tudi na kakšen koncert v Ljubljano. Igram trenutno ne, sem pa včasih pomagal v mariborskem gledališču. Zdaj se raje posvečam družini, doma imam petletnega sina in mi je čas z najdražjimi bolj dragocen.«
Nedvomno ste v teh letih doživeli zanimive prigode ali anekdote. Zaupajte nam kakšno.
»Res jih je dosti. Pri učencih je vedno zanimivo, ker nikoli ne veš, kaj se bo zgodilo in kaj bodo povedali. To, da kdo pride brez loka na uro, že ni več nič posebnega. Včasih kdo pozabi note, nogo od čela. Že se je tudi zgodilo, da je učenka na poti v glasbeno šolo to nogo izgubila in jo je morala iti iskat. Potem pa so še nastopi. Zgodilo se je že, da bi moral učenec odigrati dve pesmi, ampak je zaradi treme ali drugih razlogov pozabil in je po prvi skladbi odšel z odra. Dogajajo se nam v glavnem zabavne stvari. Je pa tu tudi pomembno dodati, da je treba učence pripraviti, da ni nič takega, če se jim na koncertih kaj zalomi. So učenci in jim je to dovoljeno. Pomembna sta predvsem pristop in dobra volja.«
Vaš priimek nakazuje, da imate korenine v tujini.
»Oče je iz Palestine in je prišel v Slovenijo študirat, nato pa tu spoznal mamo, ostal in si ustvaril družino. V Palestini ni prihodnosti, grozno je in mislim, da se prebivalcem dela velika krivica.«
Ste prevzeli kakšne očetove navade, obiskali Palestino, sorodnike?
»Moram povedati, da se je oče asimiliral, tako da nekih navad nismo prevzeli. Tudi jezika ne poznam, oče me ni hotel naučiti ali pa se mu ni dalo, znam samo nekaj besed (smeh). Sem pa nekajkrat bil v Palestini in menim, da je treba razumeti in spoštovati drugačno kulturo in načine življenja. Je pa res žalostno to, kar se tam dogaja. Traja že predolgo in vprašanje je, ali se bo sploh kdaj končalo. Gre za največji odprti zapor na svetu. Sam bi pričakoval, da bi bili Judje ambasadorji miru glede na to, kaj so že morali pretrpeti.«