Vanesa Jaušovec

V današnjih časih ponovno vidimo, kako malo je treba, da gredo stvari v nepravo smer ali po domače k vragu. Ko se v globalni oblastni strukturi sestavijo nepravi ljudje, se te stvari zgolj še pospešijo. V naših krajih je Ormož tista referenčna točka, kamor pošljemo nekoga, za katerega mislimo, da skromno povedano ni čist.

Slaba stvar tega povezanega sveta je pač, da ko se tam nekje, kjer še nismo bili, nekaj skuha, ne traja več kot en teden in že je težava tudi pri nas. V zadnjem času ta globalizacija prisili slehernika, da ne razmišlja zgolj o lastni vasi, ampak globalno. Zadnja naftna histerija je ponovno postavila vrednote v drugačni vrstni red. Res je, da je sodček nafte danes vreden več kot pred nekaj tedni, vendar se je s histerijo, predvsem pri nas, končnih kupcih, celotna stvar zakuhala še nekoliko bolj, kot bi bilo treba. Točenje goriva, predvsem v tiste avtomobile, ki se ne vozijo veliko, je postal nacionalni šport.

Vanesa Jaušovec

K temu so nekoliko doprinesli tudi naši sosedje, ki so prilezli čez mejo po bencin in cigarete.

Slovenija ima pač najcenejši bencin od vseh sosednjih držav in hitra kalkulacija pokaže, da lahko pri nas natočiš ceneje. Le redki pač v to cenejše točenje vključijo še tistih nekaj rund, ki sodijo k temu početju, ker na bencinski črpalki vedno srečaš nekoga, ki ga nisi dolgo videl, in se hitro zgodi, da pri šanku pustiš še naslednjo polovico tanka. Ampak naj bo. Gre za še en dokaz, da je ekonomija psihologija. Tukaj govorimo o t. i. končnem potrošniku, ki toči enkrat ali dvakrat na mesec.

Res je, da nafta še vedno žene globalno ekonomijo in je neke vrste hrbtenica marsikatere dejavnosti. Celotna logistika temelji na nafti. In ko se dvigne cena logistike, se dvignejo vse cene. Druga panoga, ki je vezana na nafto, je embalaža. Vsa plastika temelji na nafti. In ko povežemo logistiko in embalažo, naenkrat ugotovimo, da se je naša najljubša pijača v ugodni trgovini nenormalno podražila. Včasih mogoče velja pogledati nekoliko nazaj, se vrniti v t. i. analogne čase, ko nismo vsake kuhalnice naročali pri Kitajcu, ampak smo jo kupili pri lokalcu. Nekoč sta bila malinovec in bezgov sok, vendar se to današnjim mulcem ne sliši dovolj šik, ampak je bolj nobel, če ti malinovec prodajajo pod imenom »skiwasser«, in to za pet evrov na kozarec. Ko bi katera od soboških gostiln prodajala malinovec za pet evrov, bi ljudje zagnali revolucijo in kavč komentatorji bi nanjo zlili vso gnojnico, ki jo premorejo. To pijačo pa je na smučišču šik naročiti in objaviti na omrežjih, kako smo fini.

Pixabay

Končno se približuje poletje, ki ga bo veliko ljudi preživelo na »našem« Jadranu. Ko pišemo našem, resnično mislimo našem, ker je pač dom tam, kjer si odraščal. Tako kot je bilo smučišče Weinebene ali Pohorje zimsko, je bil »naš« Jadran poletno zatočišče. Sindikati, kot se je to imenovalo, so imeli svoje postojanke bodisi v Rovinju ali avtokampu Straško v Novalji na Pagu že leta prej, preden so se zgodile Zrće ali prestižni hoteli, ki si jih danes ne morejo privoščiti niti domačini. Tudi takrat je deloval trg in kmet, ki se je pripeljal na motokultivatorju znamke Goldoni in razprostrl svojo prodajno mizo pod drevesom, ni prodajal paradižnika po isti ceni konec julija kot v začetku avgusta. Zelo je razumel, kaj pomeni ponudba in povpraševanje in kdaj pridejo Italijani. To je bilo, še preden se je pojavil šport objavljanja računov z dopusta. In tako se je v senci ob ropotu škržatov bral Alan Ford, Zagor in Veliki Blek vse do tedaj, ko je napočil čas za odhod v vodo. Takrat se je začela drama. V morju so ježki, kar bi po današnjih vatlih pomenilo zgolj, da je morje čisto in je privilegij biti na obali, kjer jih lahko srečaš. Travma takratnega časa pa je bilo obuvanje sandalov. Tistih grdih, ki so žulili, obenem pa so dajali občutek, kot da hodiš po blatu, ker se voda iz njih ni prav dobro izlivala. To je bil za najstnike, predvsem pa za najstnice tistega časa popoln poraz lastnega uporništva in odvzem identitete s strani staršev.

Jure Kljajić

No, in tako posameznik misli, da je zgradil neko lastno držo in da so neki časi šli mimo in smo jih absolvirali in se ne bodo ponovili. Pa se pred kakšnima dvema letoma zgodi, da prestižna italijanska znamka prinese na trg prav tiste iste sandale, zaradi katerih so nekateri jokali, ko so jim jih obuvali, kot nov modni hit. Naj stane, kolikor hoče, vendar nam, ki še vedno, preden vstopimo v morje, pogledamo, ali so v njem ježki, prikliče spomin na solze in poraz identitete. Ne razumem mode v slogu »sandale na bele čarape«, zato sem velikokrat začuden ali prestrašen, ko vidim tovrstni slog v urbanem okolju.

Ko je pred kratkim v Murski Soboti tekstilno podjetje v prostorih nekdanjega tekstilnega giganta Mura odprlo svojo proizvodnjo, sem bil prav tako začuden. Ob najavi, da bodo tam šivali legice, ali po moje dolge gate, sem bil dokaj skeptičen, ker se pač v tem kosu obleke nekako ne vidim. Pred kratkim smo se sprehajali po Čikagu in spet presenečenje. Vsaka druga hodi po mestu v teh gatah legicah. Gre za enega najprestižnejših kosov oblačila, ki jih oblačijo tako tiste, ki tečejo, kot tudi tiste, ki gredo v službo, po dnevnih opravkih ali zvečer v klub. Modni mački bi rekli konec sveta ali trend, ki ga nekako moraš sprejeti. Prav te iste legice ali pajkice, kot se imenujejo pri nas, lahko oblečete tako na superge, sandale, balerinke ali visoke pete. In še nasvet za domača dekleta: to, kar dobite pri nas za 38 evrov, vas bo v Čikagu stalo 120 evrov.

Rok Šavel

Kot je videti s te perspektive, je pač edini resen modni kos ostala ženska torbica. Na pajkice, seveda. Tukaj je videti, da vrag še ni imel prstov vmes. Torbice na legice niso nikoli vredne manj kot 400 evrov, po hitri vizualni analizi pa se gibljejo nekje okoli dva jurja. Ampak vrag ima tudi tukaj nekaj mladih. Ugly fashion segment je tudi tukaj pristavil svoj lonček. Na te torbice so obešene plišaste pošasti labubu, zadnji hit tiktoka, ki je enemu Kitajcu prinesel toliko cekinov, da je njegovo podjetje vredno 50 milijard evrov. Nosijo jih tako mame kot hčerke. Legice, torbice in pošasti labubu.

Tega ne pišem v želji, da bi ugotovil, kje smo iztirili, ampak zgolj v razmislek, ali nekatere stvari res potrebujemo oziroma ali morda obstaja druga pot.
Moč potrošnika, ki zna oceniti, da je ekonomija psihologija. Ali pa smo zgolj ujetniki ormoške ožine.