V našem Prekmurju se je v zadnjih nekaj letih po koroni začelo dosti govoriti o Ladislavovem vplivu na versko življenje nas Prekmurcev. V to se je vmešala tudi madžarska država, ki v tradicionalno slovenskih župnijah Turnišče in Beltinci obuja kult sv. Ladislava (prva poročila o tem so bila že leta 2021 na nacionalni televiziji). Po ekumenski maši – bilo je še pred korono ob 100-letnici priključitve Prekmurja –, 17. avgusta 2019 ob 17. uri, se je v beltinski fari zamenjalo župnika in začelo poudarjati sv. Ladislava. Na to ekumensko združitveno mašo, kjer so bila berila prebrana v več jezikih, bili so prisotni in aktivni pripadniki različnih veroizpovedi in narodov, če se prav spomnimo, ni bilo škofa sombotelske škofije, ki je nekoč pokrivala Prekmurje in tudi beltinsko faro.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Ob spomeniku v Beltincih stoji še informacijska tabla
Ob stoti obletnici priključitve prekmurskih Slovencev k matičnemu narodu so v Beltincih na kraju, kjer se je na narodnostnem zborovanju 17. avgusta 1919 zbralo več kot 20 tisoč ljudi, postavili spomenik. Zdaj so mu dodali informacijsko tablo z besedilom v slovenskem in angleškem jeziku.
V letu 2022 se v skrbno pripravljenem intervjuju RTV Slovenija z več snemalci in novinarji ter prevajalci zgodi objava, da je prva misel madžarskega državnega sekretarja ob besedi Prekmurje reka Mura, ki je mejna reka med Madžarsko in Slovenijo, zato začnemo v dobronamernost madžarskih oblasti dvomiti. Seveda je ta izjava sprožila ogorčenje mnogih Prekmurcev, tudi poslancev državnega zbora. Na to izjavo madžarsko veleposlaništvo objavi naslednje obvestilo: »V intervjuju v oddaji Težišče, ki je bila predvajana na TV Slovenija 1 v četrtek, 10. marca 2022, je državni sekretar za narodno politiko Madžarske gospod Árpad Janos Potapi pomotoma omenil Muro kot mejno reko med Madžarsko in Republiko Slovenijo. Veleposlaništvo Madžarske pojasnjuje, da je šlo za jezikovni spodrsljaj (lapsus linguae). Meja med Madžarsko in Republiko Slovenijo je določena z mednarodno pogodbo. Spoštovanje mednarodnih pogodb je temelj dobrososedskih odnosov med državama. Madžarska in Republika Slovenija namenjata veliko pozornosti ohranjanju in razvoju avtohtonih narodnih skupnosti v obeh državah, kar je bilo tudi glavno sporočilo intervjuja.«
Lapsus linguae se zgodi, ko smo nepripravljeni. Ta intervju je bil pripravljen, intervjuji se načeloma verificirajo s strani intervjuvanca, kar v tem primeru očitno ni pripomoglo k popravku pomote. Zakaj ni na ta »lapsus« opozorila urednica ali novinarka, pa tudi prevajalka, je zame največje vprašanje, ki tudi zaradi dobrega nadaljnjega dela v medijih potrebuje odgovor. V tem sporočilu veleposlaništva Republike Madžarske manjka tudi jasno opravičilo, saj ko narediš napako, se zanjo opravičiš. Vem, da deluje, kot da iščem dlako v jajcu v dokaj korektnem sporočilu prijateljske države Republike Madžarske, toda ob različnih zemljevidih na javnih prireditvah, kjer je Prekmurje del Madžarske, morajo diplomatska predstavništva podati še jasnejše odgovore. Še posebej v luči dogajanja v Ukrajini, Zakarpatju, kjer zahtevajo manjšinske pravice v vseh »tradicionalno madžarskih« krajih (poročanje hrvaškega portala Vijesti 27. 6. 2024), čeprav v njih nikoli ni živelo kaj dosti Madžarov, sedaj jih je še manj, so pa seveda bili pred letom 1918 del »madžarske krone«.
In zaradi teh okoliščin in madžarskih političnih stališč je logična odločna reakcija ljudi glede »madžarskih« tabel v Beltincih, kjer je najprej v slovenščini in madžarščini, potem še v nemščini in angleščini zapisano nekaj o beltinski cerkvi in sv. Ladislavu. Omenjen je »ogrski kralj« Ladislav, omenjeno je, da je to baročno cerkev »dal zgraditi« general Ladislav Ebergenyi (Laszlo Ebergenyi je bil rojen 1660, umrl je 25. junija 1724). Cerkev je bila zgrajena leta 1742 v baročnem stilu, torej je bila dograjena 18 let po smrti barona in generala Ladislava Ebergenyija. V njegovem opisu na wikipediji Beltinci niso omenjeni, saj so bili dokaj nepomemben kraj v takratni madžarski kroni. Kot je bilo takrat običajno, so cerkev fevdalci gradili na podlagi svojih prihodkov od dodeljenih posesti in dela svojih podložnikov, tudi beltinskih. Bili so takšni časi, da so plemiči nastavljali celo župnike, to je bilo v Beltincih dejstvo še nekaj let po letu 1919. Običajni verniki takrat v 18. in 19. stoletju nekih večjih materialnih (in v bistvu tudi duhovnih) pravic niso imeli, tudi izobraženost je bila v Ebergenyijevem času v Prekmurju zelo daleč od tega, kar poznamo danes, pismenost je bila zelo nizka. Upam, da si teh nesvobodnih in revnih časov, ko so bili nekateri več vredni že zaradi svojega plemiškega stanu, ne želimo več.
Največja zastranitev na teh beltinskih tablah je opredeljevanje sv. Ladislava (rojen 1041, kralj postane 1077) kot madžarskega oz. ogrskega kralja. Madžarskega naroda v času sv. Ladislava še ni bilo – narodi so se oblikovali šele v 19. stoletju. Seveda pa sta sv. Ladislav, tudi sv. Štefan, postala prepoznaven madžarski nacionalni simbol. Zaradi velikega obsega nekdanje madžarske plemiške države so se Madžari zelo oprli na posestniško, tj. plemiško simboliko. Na tej beltinski tabli je torej vsaj ena neresnica s stališča modernega zgodovinopisja – sv. Ladislav ni (nikoli bil) ogrski kralj. Ogrski oz. madžarski kralj Ladislav s stališča sodobnega pojmovanja naroda ne more obstajati, saj se je rodil več kot 800 let pred konstituiranjem madžarskega naroda. Danes pa je tako samo sv. Ladislav, sv. Ladislav pa je svetnik in naš priprošnjik v nebesih, kjer narodov ni več oz. so, tako verujemo, te zemeljske omejitve nepomembne.
Če zaključim: verska in nacionalna čustva so načeloma intenzivna, zato je treba z njimi ravnati previdno. Opredeljevanje nekega kralja, ki je svetnik, kot ogrskega kralja, je neprimerno. Če so postavljalci tabel želeli izpostaviti sv. Ladislava, bi lahko brez težav izpustili opredelitev »ogrski kralj« – ogrsko v slovenščini pomeni madžarsko, ogrski je sinonim za madžarski. Tako kot Slovenci nismo neposredni potomci Sama, Boruta, Hotimirja in Gorazda, tudi Madžari niso »potomci sv. Ladislava«. Edino če res verjamemo v neko »čistost« plemiške krvi in v vse, kar temu, po mojem mnenju preživetemu, družbenemu redu pritiče. Zgodovina je pomembna in mora biti naša učiteljica. Opredelitev sv. Ladislava kot ogrskega kralja pa je gotovo posledica dejstva, da je to tablo postavila tudi madžarska vlada, kot piše na spodnjem delu te table pred beltinsko cerkvijo. Vsaj ta »ogrski del« bi bilo dobro na tabli popraviti.
Upam, da se v Prekmurje in naše Beltince kmalu spet vrne mir in se bomo pogovarjali o tem, kako se živi in bi se še bolje živelo, tudi v smislu verskega življenja. In to ne glede na naš plemiški, družbeni ali kakšen drugi status. Najmanj, kar si želim, pa je, da bi se delili glede na versko in nacionalno pripadnost, da bi začeli zaničevati nekoga zato, ker je vernik ali duhovnik, katoliški ali kateri koli drugi, ker je Madžar ali Slovenec ali kakšne druge narodnosti. Predvsem v Prekmurju smo znani po tem, da znamo sprejemati drugačnost, da smo dobri ljudje, katerih povest piše tudi današnji čas.