Ustavni zakon, sprejet leta 2006, je spremenil tri člene ustave, ki zagotavljajo formalno podlago za ustanovitev občin. Gre za spremembe 121., 140. in 143. člena ustave. V 121. členu je zapisano, da »z zakonom ali na njegovi podlagi lahko pravne ali fizične osebe dobijo pooblastilo za opravljanje nalog državne uprave«. V drugem odstavku 140. člena je zapisano, da »država lahko z zakonom prenese na občine opravljanje posameznih nalog iz državne pristojnosti, če za to zagotovi potrebna sredstva«. S spremembo teh dveh členov se je odprla možnost ustanavljanja vmesne oblike upravljanja. Neposredno pa je to zapisano v 143. členu ustave. »Pokrajina je samoupravna lokalna skupnost, ki opravlja lokalne zadeve širšega pomena in z zakonom določene zadeve regionalnega pomena. Pokrajine se ustanovijo z zakonom, s katerim se določijo njihovo območje, sedež in ime. Zakon sprejme državni zbor z dvotretjinsko večino glasov navzočih poslancev. V postopku za sprejem zakona mora biti zagotovljeno sodelovanje občin. Država z zakonom prenese na pokrajine opravljanje posameznih nalog iz državne pristojnosti, mora pa jim za to zagotoviti potrebna sredstva.«
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Lelosi obuja duh Mure: V soboškem proizvodnem obratu se obeta več kot 100 novih zaposlitev
Hitro rastoče kamniško podjetje del proizvodnje iz Kitajske seli v kompleks nekdanjega tekstilnega giganta v Murski Soboti.
S formalnega vidika je pot za pokrajine odprta že nekaj časa. Sedanji osnutek zakona o pokrajinah, ki ga je pripravil državni svet in je v javni razpravi, sledi temu okviru. Osnutek zakona je obšel prejšnje kombinacije sestavljanja pokrajin, ki so doživele odpor med politiki in tudi javnostjo. Za izhodišče je postavil mestne občine in njihovo zaledje, ki naj bi zaokroževalo pokrajine. Pri izdelavi študije o funkcionalni regiji kot podlagi za ustanovitev pokrajin njen avtor Samo Drobne jemlje kot izhodišče delovno mobilnost. Tu mu lahko pritrdimo, saj je Pomurje regija, za katero je značilna specifična oblika delovne mobilnosti pred osamosvojitvijo. Zaradi deagrarizacije in industrializacije je doživelo množične selitve v urbana središča. To pomeni, da se je izobražen del populacije izseljeval predvsem v Maribor in Ljubljano. Vzporedno pa se je razvil specifičen model mobilnosti, ki je bil povezan z delovno intenzivno industrijo – v našem primeru Muro. Ta je razvil poseben sloj polkmetov. Gre za delavce vozače, ki so pol dneva delali v tovarnah, pol pa na svojem domu na kmetiji. Ta mobilnost je nadomestila selitve. Koncept funkcionalnih regij pri nas je bil izpeljan iz statističnih regij. Izhodišče za oblikovanje statističnih regij je bila členitev na osnovi medobčinskega sodelovanja. V prejšnji ureditvi so delovali organi medobčinskega sodelovanja, predvsem na politični ravni, ki so imeli dovolj moči, da so svoje odločitve prenašali tudi na upravljavsko raven občin oziroma takratne občinske izvršne svete. Statistične regije, zaokrožene z mejami občin znotraj regije, so postale podlaga, kot je zapisal Drobne, za hierarhične členitve ozemlja Slovenije in s tem je bila dosežena možnost za zanesljivo združevanje statističnih podatkov z nižjih ravni na višje. Jasno je, da lahko strokovno nesporno gradivo, ki po različnih metodah določa funkcionalne regije, med ljudmi in v politiki vzbudi veliko hude krvi. Dotaknimo se treh že opisanih predlogov. Pomurje kot celota ni samo prenos regijskega modela na osnovi t. i. medobčinskega sodelovanja iz prejšnjega modela, ampak ima tudi zgodovinsko podlago, ki pa ni zgolj ekonomska. Glede na aktualno vladajočo lokalno politiko je seveda »vprašljiva«, saj jih ni malo, ki so poteptali zgodovinsko povezanost obeh bregov Mure in jahajo na lokalnem populizmu.
Naravne danosti
Strokovni predlog, ki v Pomurje poleg Prekmurja uvršča še občine Upravne enote (UE) Gornja Radgona in UE Lenart, temelji na t. i. primerjalnih prednostih oziroma naravnih danostih. Ko so bile delane razvojne študije in se je ocenjeval razvojni potencial regije, je bilo Pomurje med regijami z največ naravnimi danostmi. To sta gotovo geotermalna in mineralna voda. Geotermalni in mineralni vodonosnik zajemata območje predlagane funkcionalne regije. V tem predlogu ni Prlekije, ampak je priključena Ptuju oziroma Podravju. Spet gre za povezavo »naravnih danosti« kmetijstva, predvsem pa vinogradništva.
Druga rešitev, ki sloni izključno na delovni mobilnosti, pa Pomurju odvzema občine UE Gornja Radgona in mu dodaja občine UE Ljutomer. Tudi ta model ima strokovno podlago. Delovna sila ljutomerskega dela z obrobjem Medžimurja je pred osamosvojitvijo gravitiralo na Lendavo in Mursko Soboto. V novejšem času je zgodba ponovno živa, saj je industrija v Odrancih velik ponudnik delovnih mest, ki jih zaradi pomanjkanja delavcev ni več mogoče zapolniti z domačo delovno silo.
Pomurje
S formalnega vidika je bila pobuda o ustanovitvi regij podprta z ustreznim sklepom sveta pomurske razvojne regije. Nekaj povsem drugega pa bo dejanska podpora občin ustanovitvi pomurske pokrajine. V ustavi je jasno zapisano, da morajo ustanovitev pokrajin podpirati tudi občine. Tu pa se lahko zgodba močno zaplete. Eno je zagovarjanje in podpiranje ustanovitve pokrajine soboškega župana Aleksandra Jevška, ki je tudi predsedujoči Skupnosti slovenskih občin, drugo pa vzpostavitev zaupanja med občinami, da do pokrajin pridemo. Ob predlogu prenosa ustanoviteljskih in upravljavskih pristojnosti na pokrajine so imele oziroma imajo statistične regije nekaj regionalnih institucij - agencije za skladnejši regionalni razvoj oziroma razvojne agencije. V Pomurju je bila tovrstna agencija »demontirana« in so se pristojnosti prenesle na štiri lokalne agencije. Tu pa se že opazi favoriziranje najmočnejše občine. Zdaj se lomi še pri eni skupni instituciji, Pomurskih lekarnah. Zgodbo lahko nekoliko razširimo na projekt pomurskega vodovoda. Ta se v vseh treh sistemih srečuje s težavami. Vsi s prstom kažejo na upravljanje, toda to nima nobene povezave z dejanskimi medsebojnimi odnosi. Znotraj vseh treh sistemov so konflikti. V vodovodnih sistemih B in C velike urbane občine izsiljujejo ali pa so izsilile pretakanje amortizacije od revnejših k bogatim oziroma iz podeželskih v razvita urbana središča. V sistemu A je sicer nekoliko drugače, toda tudi tam imajo nadobčino, ki z različnimi prijemi razbremenjuje »svoje občane« in obremenjuje občane preostalih občin.
Glede na opisane prakse se poraja vprašanje, ali bodo občine pripravljene sprejeti predlagan zakonski okvir za ustanovitev pokrajine. Izkušnje iz sorazmerno velikih nekdanjih pomurskih občin in sedanje dogajanje so lahko velika ovira. Pomurje ne bo prvo, ki bo imelo ta problem, razkol med pomurskimi mesti in večjimi lokalnimi središči in podeželjem je še vedno prevelik. Sama pokrajina pa še ne pomeni jamstva za odpravo neskladij. Tovrstno izkušnjo ima npr. Bavarska, ki ima znotraj svoje lokalne organiziranosti avtonomna mesta in 72 lokalnih okrožij (Landkreise), ki povezujejo podeželske občine.