»Hrvaška je zelo priljubljena počitniška destinacija Poljakov in verjetno je zato kroatistika ali sploh učenje hrvaščine priljubljeno. Slovenijo pa so Poljaki šele začeli odkrivati kot počitniško destinacijo,« pravi Zuzanna Cichocka, ki se je za študij slavistike odločila, ker se je vedno rada učila jezike in brala o drugih narodih, državah ter kulturah. »Zdelo se mi je, da je slavistika zanimiva, ker je veda, ki se ukvarja s kulturo, o kateri se ne govori toliko kot o drugih velikih evropskih kulturah, čeprav smo del tega slovanskega sveta. Med različnimi jeziki, ki so bili na razpolago, sem izbrala slovenščino, ker se mi je zdelo, da je Slovenija malo poznana država, ampak vredna spoznavanja. Pred študijem nisem vedela veliko o Sloveniji. Ko sem bila stara približno deset let, sem pred počitnicami s starši pregledala vodnik, v katerem je bila slika Tromostovja. Tistega leta smo potovali po Istri, ampak nismo obiskali bližnje prestolnice Slovenije. Ljubljano sem obiskala prvič šele kot študentka in takrat sem se spomnila tiste slike.«
Največ težav pri učenju slovenščine ji je povzročala slovnica, predvsem dvojina in nekateri skloni. »Dolgo mi je bilo zelo težko razumeti narečja, v katerih uporabljajo veliko besed iz tujih jezikov, na primer nemščine, ki se je takrat nisem učila in sploh nisem imela ideje, kaj naj bi pomenilo 'cajt' ali 'laufati'. Od takrat sem se naučila veliko slovenskih izposojenk iz tujih jezikov. Na začetku mi je bilo tudi težko razumeti ljubljanščino, predvsem v pisni obliki, v kateri se uporablja veliko besed iz angleščine, in čeprav poznam ta jezik, nisem razumela izposojenk, ki so bile napisane drugače kot v angleščini. Na začetku sem težko brala tudi sporočila Slovencev, ki so bila napisana brez nekaterih samoglasnikov,« pripoveduje sogovornica, ki se je odločila o naši državi napisati knjigo.
Vse plati Slovenije
Preberite še
Odpri v novem zavihku
(KAVČ #15) Nika Kovač: "Redko sem očarana, doma so me učili, da moram biti kritična – še posebej do politikov"
Sociologinja, antropologinja in vodja Inštituta 8. marec je postala sinonim za gibanja, ki spreminjajo družbo – od pravic žensk in enakopravnosti do pitne vode, medijske svobode in volilne participacije.
Słowenia, mały kraj wielkich odległości (Slovenija, mala dežela velikih razdalj) je nastala zato, ker se ji Slovenija zdi zelo zanimiva država, o kateri se na Poljskem še malo govori. »Slovenijo večina Poljakov pozna samo s poti, ko se vozijo na Hrvaško, ali s televizijskega prenosa smučarskih skokov. Zadnje čase se to spreminja in nekateri izberejo Slovenijo kot svojo počitniško destinacijo. Poleg tega da je prelepa država in ima zanimivo kulturo, je njena zgodovina vredna poznavanja in nas lahko marsičesa nauči. O Sloveniji, politiki in zgodovini te države se zelo malo govori na Poljskem, skorajda nič,« pravi Zuzanna Cichocka.
»Zbirala sem ideje za teme, ki bi jih bilo vredno opisati. Potem sem svojo idejo predstavila prvi osebi, ki me je spodbudila, da sem poslala osnutek knjige založbi. Ves čas sem zbirala material in ideje, nato pa sem dve leti samo pisala. Nedavno je knjiga izšla pri založbi Wydawinctwo Poznańskie,« je povedala sogovornica, ki je v knjigi želela pokazati, da Slovenija ni Švica na sončni strani Alp, kot je pogosto predstavljena. »Hotela sem predstaviti slovensko zgodovino z vsemi njenimi temnimi platmi vred ter jo hkrati predstaviti kot dober kraj za življenje, ampak ne brez pomanjkljivosti. Opisala sem zgodbe različnih ljudi, med drugim tudi izbrisanih in emigrantov iz drugih držav, za katere je Slovenija dobra država za življenje.«
Od tradicije do sodobnosti
V uvodu knjige je opisana zgodovina Slovenije na splošno, avtorica se je dotaknila časov habsburške, madžarske in beneške nadoblasti, ki so vplivale na raznolikost Slovenije in narečij, ki so se izoblikovala. V prvem od dvanajstih poglavij je nato predstavljena pot k neodvisnosti, proces proti četverici, Nova revija 57, desetdnevna vojna, pot k Evropski uniji in gospodarska kriza leta 2008. Posebno poglavje je namenjeno Fužinam in odnosu med Slovenci ter priseljenci iz drugih republik nekdanje Jugoslavije, v knjigi najdemo tudi zgodbe izbrisanih, pa posebno poglavje o prestolnici, njeni zgodovini, Jožetu Plečniku, Edvardu Ravnikarju ter o življenju v Ljubljani danes. V knjigi najdemo tudi podatke o migrantski krizi leta 2015 in 2016, o meji s Hrvaško in o gradnji džamije v Ljubljani. Zuzanna Cichocka piše tudi o položaju oseb iz skupine LGBTQ+ v Sloveniji, kakšno je življenje mladih glede možnosti za delo ter o slovenski politiki v zadnjih letih. Posebno poglavje je namenjeno položaju žensk, Ivani Kobilci, Apriliji Lužar in njenemu projektu Ženski taksi, Alenki Ermenc kot prvi ženski v Sloveniji in Natu, imenovani za načelnico generalštaba vojske, o protestih žensk v Ljubljani med vojno, o razlikah v plačah, materinskem dopustu … V enem od poglavij Poljakinja predstavi aleksandrinke, zgodovino Goriške in Primorske med obema vojnama, nekdanjo fašistično oblast, Borisa Pahorja in njegova dela, posebno poglavje nameni tudi Mariboru, najstarejši vinski trti in povojni zgodovini slovenskih Nemcev. Predstavljeni so tudi Triglav kot narodni simbol, slovenska »hribomanija«, pa dolina Soče, Velika planina, tradicija pastirjev, slovensko čebelarstvo in kuhinja, Bled z blejsko kremno rezino, knjiga Ernesta Hemingwaya Zbogom, orožje, ki se je dogajala v Sloveniji, ter Škofja Loka kot mesto impresionistov in še kaj.
V knjigi najdemo tudi pogovor z Alexom iz Kolumbije, ki se je v Slovenijo priselil zaradi žene Slovenke in v Ljubljani vodi kavarno Črno zrno. Polovico časa dela kot arhitekt, drugo polovico pa v kavarni. Kavo pripravlja iz zrn kave visoke kakovosti, ki je vzgojena na majhnih plantažah v Kolumbiji, kjer delavci niso izkoriščani.
Všeč ji je prekmurščina
Eno od poglavij je v celoti posvečeno Prekmurju in tradiciji te pokrajine, med drugim sta opisana borovo gostüvanje in martinovanje. »Mislim, da se od vseh slovenskih regij najmanj govori prav o Prekmurju. Turisti tudi ne obiskujejo te regije tako pogosto kot drugih. Imam občutek, da je tudi med Slovenci Prekmurje malo pozabljena regija, prebivalstvo Prekmurja pa se ves čas manjša. Po mojem mnenju ima Prekmurje zelo zanimivo kulturo, jezik in običaje, ki sem jih opisala. Prekmurščina je zame zelo težka in ne razumem veliko besed, ampak jo zelo rada poslušam. Všeč mi je veliko besed, na primer 'kalodont' za zobno pasto ali 'papoče' za copate, pa slovnična struktura, v kateri uporabljate glagole z besedo 'doj',« razlaga sogovornica, ki si želi, da bi našo pokrajino enkrat obiskala in jo bolje spoznala. Poleg drugega si želi obiskati predvsem Plečnikovo cerkev v Bogojini, ker ji je všeč njegova arhitektura.
V sklepnem delu knjige je Zuzanna Cichocka delila še svoje izkušnje s Slovenijo in Slovenci. Pravi, da smo pri nas bolj pozorni na svojo svobodo, kar se je lahko opazilo v času zadnje, pa tudi prejšnje Janševe vlade. Čeprav je bila epidemija, smo Slovenci protestirali 105 petkov. »Življenje na Poljskem se zelo razlikuje od življenja v Sloveniji v nekaterih pogledih. Slovenci ste bolj tolerantni kot Poljaki, manj vsiljujete svoja stališča drugim. Zelo se razlikuje položaj žensk in pripadnikov skupnosti LGBTQ+. Malo drugačen je tudi odnos do vere in Cerkve, pa tudi Cerkev manj vpliva na politično življenje,« je še povedala sogovornica. Knjigo je že predstavila v Krakovu in Varšavi, sledi še več predstavitev. »Odziv bralcev je dober. Zelo sem uživala med pisanjem knjige in čeprav ni vedno enostavno delo, mislim, da bom morda še kaj napisala.«