V Pavlovi hiši v Potrni je pred časom potekal tridnevni poletni tečaj slovenščine. Vodila ga je Darja Roškar, profesorica nemščine in sociologije, ki tečaje slovenščine vodi že od leta 2011. Redni tečaji so se končali maja, naslednji bo konec septembra, poletni pa je namenjen predvsem ponovitvi znanja. »Tečajniki so pred leti izrazili željo, da bi pred jesenskim tečajem imeli krajši tečaj, da se vmes ne bi toliko pozabilo. Tako že nekaj let organiziramo tudi krajša tečaja v juliju in avgustu,« je povedala Roškarjeva.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
(S tribune) Norvežani so krivci za navijaško evforijo
Še sporočilo za NZS: Čeprav so Stožice razprodane, še vedno ne dihajo kot Bežigrad ali mariborski Ljudski vrt.
Udeležba na vseh tečajih raste, vse več je tečajnikov in tudi skupin, prav vsakič imajo polno tudi skupino začetnikov. »Na poletnih tečajih združimo udeležence iz različnih skupin, tako da imajo vsi možnost, da pridejo in ponovijo, se mogoče česa novega naučijo, zelo je skratka zanimivo,« pove Roškarjeva. Prevladujejo starejši tečajniki, večinoma so upokojenci, a je interes tudi med mladimi. Kar nekaj tečajnikov pa je na tečajih že od leta 2011, odkar jih vodi. »Tako lahko tudi spremljam napredek teh udeležencev in ponosna sem nanje, da imajo po toliko letih še zanimanje, da se učijo. Svoje znanje radi preizkušajo tudi čez mejo, hodijo po nakupih v Gornjo Radgono, veliko jih zahaja na izlete k nam, tako da Slovenijo kar dobro poznajo, sicer pa gremo tudi skupaj vsako leto na ekskurzijo v Slovenijo.«
Najtežja je slovnica
Käthe Hermann obiskuje tečaje slovenščine že štiri leta in kot se pohvali, v teh letih ni izpustila še nobenega. »Slovenščine se učim zato, ker me zanimajo jeziki in ker se mi zdi pomembno, da poznamo jezik sosedov.« Slovenščina se ji zdi zelo težka, ker se razlikuje od germanskih jezikov in se je treba vsega naučiti na novo, pravi, največji izziv pa so ji skloni.
»V prvi vrsti se slovenščine učim, da ostanem v mentalni kondiciji, sicer pa zato, ker živim ob meji,« pravi Ernestine Grossmann. Njeni starši so bili nemško govoreči Spodnještajerci (Deutsch Untersteirer) in njena mama, pravi, se je morala slovenščino učiti v šoli. V Sloveniji ima še teto, tako da ima kar nekaj vezi s Slovenijo. »Zelo pomembno se mi zdi, da poznamo jezik soseda. Meja je namreč vedno nekakšno 'kočljivo' območje, kar so izkusili moji starši in tudi starejša sestra.« Na poletnem tečaju je že četrtič, obiskovala je tudi druge tečaje slovenščine. Največ preglavic ji povzroča govorjenje, lažje ji gre pisanje.
Na splošno tečajniki pravijo, da je slovenščina izjemno težka, predvsem zaradi slovnice – sklonov in dvojine. »Vsi bi radi govorili in neke fraze se da naučiti, so pa zelo radovedni, zato hitro zaidemo na področje slovnice in se je treba nekaterih pravil pač naučiti. Imajo pa vedno dovoljšen interes, zato ne vidim razloga, da ne bi napredovali,« meni Roškarjeva, ki še doda, da se tečajniki vedno veselijo priložnosti, ko lahko govorijo slovensko.