V eni od prejšnjih številk Vestnika smo že pisali o nekaterih spremembah, ki jih prinaša zakon o osnovni šoli. Spremembe se dotikajo tudi izobraževanja učencev na domu. Z njimi naj bi se po besedah ministrstva za vzgojo in izobraževanje zagotovil enakovreden izobrazbeni standard tistih, ki se izobražujejo na domu, z učenci, ki se izobražujejo v šoli. To pomeni, da bodo morali učenci, ki se izobražujejo na domu, po novem opravljati izpite iz vseh predmetov posameznega razreda. Trenutno se pri učencih od 1. do 3. razreda preverja znanje slovenščine in matematike, od 4. do 6. razreda znanje slovenščine, matematike in prvega tujega jezika, od 7. do 9. razreda pa znanje slovenščine, matematike, prvega tujega jezika, zgodovine, domovinske in državljanske kulture in etike, športa, vsaj enega naravoslovnega in enega družboslovnega predmeta ter vsaj enega predmeta s področja umetnosti. Starši bodo po spremembi zakona, tega so poslanci včeraj, po oddaji članka v tisk, s 46 glasovi za in 24 proti že sprejeli, morali izobraževanje na domu (IND) za prihodnje šolsko leto napovedati do 16. avgusta in ne do 31. avgusta, kot je veljalo doslej. Uvaja se tudi možnost prekinitve IND in vključitve učenca v izobraževanje na šoli med šolskim letom. Novost je tudi, da se bodo tistim učencem, ki bodo pri ocenjevanju neuspešni, pravice izobraževanja na domu omejile.
Po doslej veljavnem zakonu je moral učenec, ki se izobražuje na domu, pridobiti vsaj enakovreden izobrazbeni standard, kot ga zagotavlja obvezni program javne šole. Če učenec ni dosegel standarda znanja za posamezni razred, je imel pravico do ponovnega preverjanja znanja pred začetkom naslednjega šolskega leta. Če ponovnega preverjanja znanja ni opravil uspešno, je moral v naslednjem šolskem letu nadaljevati izobraževanje v javni ali zasebni osnovni šoli. Če učenec 9. razreda ponovnega preverjanja ni opravil uspešno, je lahko 9. razred ponavljal ali opravljal popravni izpit.
Kot so povedali na ministrstvu, so se spremembe zakona pripravljale v sodelovanju s pedagoško stroko. Predlogi so po njihovih besedah sledili predvsem zagotovitvi izenačenega izobrazbenega standarda šolajočih se na domu s tistimi, ki obiskujejo pouk v šoli. V tem šolskem letu se na domu izobražuje skupno 869 otrok, od tega v Pomurju 19.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Pomurec, ki ga najbolj poznamo po Modrem dirkaču, izdal zbirko pesmi
Govorijo o naravi, življenju, ljubezni, fantaziji in še o čem.
Intenzivno v času epidemije
Število otrok, ki se izobražujejo na domu, se je intenzivno povečevalo v času epidemije, v zadnjem letu pa je upadlo. Uradnih podatkov o tem, zakaj se starši odločajo za izobraževanje otrok na domu, na ministrstvu nimajo, saj je odločitev za to pravica vsakega starša in jim ni treba navajati razlogov ne šoli ne ministrstvu. »Glede na pogovore s šolami in medijske prispevke v zvezi s tem pa ocenjujemo, da starši, katerih otroci se izobražujejo na domu, to možnost izberejo predvsem zaradi prepričanja, da lahko svojemu otroku ponudijo kakovostnejši in otroku bolj prilagojen način izobraževanja,« navajajo. Raziskav o tem, kako uspešni so učenci, ki se izobražujejo doma, v nadaljnjem izobraževanju, ni, glede na podatke ministrstva pa se da razbrati, da število šolajočih se na domu praviloma upade v višjih razredih osnovne šole, takrat se vpišejo v javne oz. zasebne šole.
Napovedane spremembe so dvignile nemalo prahu med starši otrok, ki se izobražujejo na domu. Na naše uredništvo se je obrnila članica civilne iniciative za izobraževanje na domu Anja Masleša z željo, da bi javnosti predstavili tudi svoje stališče, saj da doslej njihova stran ni bila (dovolj) slišana. Starši, med katerimi jih je več deset zelo aktivnih, so se v iniciativo združili iz različnih drugih iniciativ in skupin na družbenih omrežjih lani, ko je ministrstvo dalo omenjeni predlog na mizo. »Nato smo pisali na ministrstvo, poslancem, medijem, strokovnjakom z namenom, da se ohrani naša pravica do izobraževanja otrok na domu. S predlogom zakona se namreč te pravice krčijo.« Kot pravi, se v medijih poudarja, da želi ministrstvo s spremembami v zakonu omogočiti enakovreden izobrazbeni standard vsem otrokom ter da jim gre za njihovo dobrobit. »Otrok je pri IND že sedaj zavarovan v smislu, da če ne dosega minimalnih standardov, se vpiše v šolo. Sedaj pa želijo, da so ti standardi enaki programu javnih šol. S tem IND ne bo več alternativna oblika izobraževanja, ampak bomo starši 'podizvajalci' programa javnih šol. Pri tem je zanimivo, da so se zapičili ravno v nas, ki smo peščica, otrok, ki se izobražujejo doma, je namreč v Sloveniji manj kot pol odstotka, medtem ko zasebne šole, kjer imajo prav tako svoje programe, pustijo pri miru,« pravi Masleševa, ki dodaja, da se v javnosti pojavljajo napačne informacije, kot je ta, da je IND namenjeno bolnim otrokom in popotnikom. »To ne drži. IND ni neka kaprica, kot smo tudi že slišali, ampak je pravica, ki je zapisana v zakonu že od leta 1996 'kot odsev v vseh demokratičnih državah priznane in spoštovane pravice staršev do svobodne izbire izobraževanja otrok', če navedem zapis iz Poročevalca državnega zbora Republike Slovenije z 31. 11. 1994. IND je torej namenjeno vsem, ki jim ta oblika izobraževanja bolj ustreza.«
V središču IND so otrok in njegove potrebe, pravijo zagovorniki, za takšno obliko izobraževanja se odločijo tisti, ki imajo drugačen slog življenja, obenem pa se v to podajo, če se čutijo sposobne za to. »Vsak starš, ki se tega loti, si želi, da bi njegov otrok znal vse, torej so tudi očitki, da zanemarjamo otroke, kot je to pogosto slišati, neupravičeni. Sicer pa tudi institucija sama po sebi ne preprečuje zanemarjanja otrok,« meni Masleševa, ki dodaja, da ideja o spremembi zakona ni nova, ampak na ministrstvu to načrtujejo že vse od časa epidemije, ko je naraslo število otrok, ki so se izobraževali doma.
Do sedaj so starši, ki šolajo svoje otroke doma, sledili minimalnim ciljem, ki so določeni za posamezni razred, sodelovanje s šolo oziroma učitelji je bilo odvisno od vsakega posameznika, poslej pa se bodo morali držati učnega načrta, s čimer se bo po mnenju Masleševe izgubila svoboda, ki jo ima starš kot izvajalec svojega programa. Poleg tega ministrstvo še ni izdalo konkretnih smernic oz. navodil, kako naj bi spremembe zaživele v praksi, čeprav jih nameravajo uvesti že z novim šolskim letom.
Institucija kot možnost, ne obveza
Srž problema vidijo torej v vsiljevanju enega programa, čeprav imajo starši pravico, da izberejo izobraževanje za svoje otroke. »Naš cilj je doseči pluralnost izobraževanja, da bi bile te možnosti bolj odprte. Danes poznamo ogromno drugačnih pristopov, pedagogik, ampak zdi se, kot da gre to mimo nekaterih.« Osebno nima nič proti programu javnih šol, ampak svojih otrok zaradi življenjskega sloga ne vidi tam. »Institucijo vidim kot možnost, ne kot obvezo. Glede na to, kako se promovira drugačnost, zakaj potem ne moremo podpreti različnih oblik izobraževanja,« se sprašuje Masleševa, ki dodaja, da jim očitajo tudi umanjkanje socializacije otrok. »Mi poudarjamo, da za socializacijo skrbijo odrasli, vrstniški stiki pa ne prinašajo socializacije. Obenem je veliko vrstniškega nasilja, ki se mu z izobraževanjem na domu izognemo. Sicer pa otroci in starši, ki izobražujemo na domu, veliko komuniciramo, se družimo, tako da imajo otroci velik spekter prijateljev različnih starosti, vpeti so v vsakodnevno družbeno življenje, tako da je veliko te interakcije. Da imamo otroke zaprte doma, je stereotip.« Obenem meni tudi, da je vsak starš sposoben vzgajati in izobraževati svojega otroka, saj sam najbolje ve, kaj je zanj dobro in kako mu lahko stvari približa.
13. februarja je na to temo zasedal tudi odbor za izobraževanje, znanost in mladino. Tam se je oglasila tudi predstavnica iniciative Marjana Kos, ki je opozorila, kakšne neresnice se po mnenju iniciative v zvezi z IND pojavljajo v javnosti, izrazila pa je tudi zaskrbljenost, da bo svoboda izobraževanja otrok z novim zakonom samo še privilegij premožnih, torej tistih, ki bodo imeli denar za zasebne šole (nekatere izvajajo programe, kot se uporabljajo pri IND), ali pa tistih, ki bodo svojo pravico skušali uveljavljati po pravnih poteh. Odzvala se je tudi na očitek enega od sodelujočih v odboru, da otroci, ki se izobražujejo na domu, nimajo znanja iz predmetov, iz katerih niso ocenjeni. »Vseskozi se omenja kemija, ker v zadnjih letih ni bilo nobenega otroka, ki bi opravljal izpit iz tega predmeta. No, naj povem, da moj otrok, šestošolec, kemijo preučuje od 2. razreda. V šoli bi moral na to čakati šest let in zna več o kemiji kot marsikateri otrok, ki končuje osnovno šolo.«
In kaj bodo v iniciativi storili, če bo predlog zakona sprejet, je bilo naše vprašanje, še preden je prišlo do uresničitve zakona? »Še ne vemo natančno. Nekateri bodo najbrž dali otroka v šolo, drugi bodo šli v tujino, tretji pa bodo iskali luknje v zakonu. Sicer pa si bomo kot iniciativa prizadevali pomagati staršem, ki se bodo odločili za alternativne oblike izobraževanja. Mislimo, da bo takih primerov čedalje več. Ob tem poudarjam, da naš cilj nikakor ni 'razbiti' javno šolstvo, ker imamo kot narod še vedno veliko zaupanja vanj, čeprav vsi vemo, da ga je treba reformirati,« je sklenila Anja Masleša.
Nanjo smo se za odziv obrnili tudi danes. "Doslej so bile tri možnosti izobraževanja, včeraj so eno črtali in jim je čisto vseeno. Po novem imamo tako obvezno šolanje (ki se lahko izvaja doma). Žal smo šli 30 let v preteklost. Najverjetneje bomo sedaj kot iniciativa, morda tudi posamično šli na ustavno sodišče," je povedala.
En starš ne more nadomestiti več učiteljev
Za stališče, kako vidijo izobraževanje otrok na domu, smo se obrnili tudi na Zvezo društev pedagoških delavcev Slovenije. Kot nam je povedala predsednica Danijela Makovec Radovan, se ji zdi za skupine otrok, ki šole ne morejo obiskovati, to so npr. dolgotrajno bolni otroci, nujno in prav, da imajo to možnost. »Vsi drugi otroci šolo obiskujejo z razlogom. Vsekakor je prvi namen ta, da v šoli pridobivajo kakovostno znanje od učiteljev, ki so za to ustrezno usposobljeni. Pridobivanje znanja pa ni edini namen izobraževanja in šole kot take. Šola ima tudi močno vzgojno in socializacijsko vlogo. Celoten čas, preživet v šoli, je pomemben, tam so sošolci, prijatelji, simpatije ... Vse to je del odraščanja, vse to otroci za svoj razvoj potrebujejo. Kako zelo pomemben je ta vidik šole in šolskega prostora, smo videli v času epidemije, ko so bile šole zaprte in druženje z vrstniki možno samo prek zaslonov. Večino tega, kar sem izpostavila, pri izobraževanju na domu (IND) umanjka. Če gre res za IND in je otrok po večini sam s tistim, ki ga poučuje, se poleg zagotavljanja primerljivega standarda izobrazbe v veliko manjši meri pojavljajo oblike dela, s pomočjo katerih otroci urijo socialne spretnosti (kot so empatija, komunikacija, spoštovanje, interakcija z vrstniki, vzpostavljanje odnosov, prijateljstev). Ne nazadnje pa šola pomeni tudi varen prostor za tiste otroke, ki bivajo v okoljih, ki so nevarna in škodljiva, kjer prihaja do nasilja, zlorab. In če se otrok izobražuje na domu, lahko ostane ujet v okolju, ki mu ne omogoča optimalnega razvoja, v okolju, ki je zanj lahko celo nevarno. To so sicer ekstremni primeri, a ko govorimo o sistemskih rešitvah, morajo te biti take, da ne dopuščajo anomalij, ki bi bile v škodo otrok,« je pojasnila in dodala še, da starši, ki nimajo pedagoške izobrazbe, otroka ne morejo poučevati tako kakovostno, kot to počnejo učitelji v šoli.
»Pedagoški študijski programi trajajo pet let in v tem času bodoči učitelji pridobivajo tako znanje s področja stroke kot pedagoško-didaktična znanja, torej znanja o tem, kako poučevati. Tudi če starš zelo dobro obvlada neko strokovno področje, ga to še ne dela dobrega učitelja. Pedagoške spretnosti ali znanja, kakor koli že to poimenujemo, niso stvar intuicije posameznika, bodoči učitelji jih v času študija sistematično usvajajo in razvijajo ter jih potem, ko že delajo v razredu, vseskozi tudi nadgrajujejo in obnavljajo. Javnost ima v delo učitelja precej omejen vpogled, iz česar lahko prehitro sklepamo, da je njihovo delo preprosto. Učitelji poznajo učni načrt, po katerem delajo, znajo brati tam zapisane učne cilje, načrtovati pouk skladno z zahtevami programa in tudi značilnostmi razreda, vsebine obravnavajo objektivno, pluralno in kritično. K vsemu temu so zavezani in za to tudi ustrezno usposobljeni. Sama si težko predstavljam, da nekdo, ki nima pedagoško-andragoške izobrazbe, vse to zmore na enako kakovostnem nivoju. In tudi če bi starši morali pridobiti pedagoško-andragoško izobrazbo za poučevanje svojih otrok, bi s tem pokrili pedagoški vidik, izpade pa strokovna odličnost. Izobraževalni program je namreč sestavljen iz več in precej različnih področij in disciplin. Zadnje pomeni, da bi za to, da lahko otroku omogoči enak izobrazbeni standard, starš moral enako dobro kot (en ali več) učitelj(ev) v šoli obvladati vsa področja, ki so del izobraževalnega programa. In ne nazadnje, starši smo s svojimi otroki v drugačnem odnosu kot učitelji in odnos lahko vpliva tudi na kakovost kot učinek učenja,« pojasnjuje Makovec Radovanova, ki dodaja še, da imajo starši po ustavi pravico izobraževati in vzgajati svoje otroke, a da je to obenem tudi njihova dolžnost. »Starši torej kot skrbniki lahko odločajo o načinu izobraževanja svojih otrok, a je treba na sistemski ravni zagotoviti, da je njihova odločitev v največjo korist otroka. Otrok bo tisti, ki bo, ko govorimo o izobraževanju in pridobivanju znanja, nosil posledice odločitve svojih staršev. Prav zato je v predlog zakona o osnovni šoli zdaj vgrajena varovalka, skozi katero se preverja enak izobrazbeni standard pri vseh predmetih, in če tega otrok pri izobraževanju na domu ne dosega, se to lahko prekine tudi med šolskim letom. Zgolj zato, da se zaznajo primanjkljaji, če do njih prihaja, in tudi čim prej odpravijo. Vedno je treba gledati in delovati v največjo korist otroka. In ker je država dolžna zagotavljati osnovnošolsko izobraževanje, je dolžna tudi preverjati kakovost izvedbe tega. To velja tako za izobraževanje, ki poteka v šoli, kot za izobraževanje, ki poteka doma,« je sklenila.