V medijski hiši Vestnik v avgustu in septembru izvajamo intervjuje z vsakim pomurskim poslancem, članom Kluba pomurskih poslancev. Intervjuji so nekoliko drugačni, saj potekajo ob sproščenem kosilu v eni od pomurskih gostiln, v občinah, ki so poslancem blizu. Po Jožefu Horvatu, Tinetu Novaku in Sari Žibrat smo tokrat sedli za mizo z Darkom Krajncem iz vrst Gibanja Svoboda, ki sicer za poslanca ni bil izvoljen v Pomurju, a ima vselej pred očmi interese regije, v katero je »priženjen«. Z nekdanjim predsednikom Stranke mladih Slovenije, ki je pred leti kandidiral tudi za predsednika države in župana Občine Šentilj, smo se pogovarjali na vrhu razglednega stolpa Vinarium Lendava, nato pa si privoščili kosilo v imenitni lendavski gostilni Lovski dom.
Da nekaj razčistimo – kandidirali in izvoljeni ste bili v Pesnici, ampak živite in delate že več kot desetletje v Pomurju in ste tako tudi član Kluba pomurskih poslancev.
»Lahko bi rekel, da sem precej 'mešani' poslanec. Izvoljen sem bil v okraju Pesnica, mladost in otroštvo sem preživel v Občini Šentilj, sem pa rojeni Mariborčan. Ko sem bil star dve leti, sem odšel v rejniško družino na Zgornjo Velko v Slovenskih goricah. Tam sem živel, dokler nisem našel izbranke na lendavskem koncu in si ustvaril družine. Leta 2008 se nama je rodila prva hči, leta 2012 pa druga in od takrat sem neločljivo povezan z Lendavo, tudi zadnjih deset let živim tukaj. Prej sem še študiral in delal v Ljubljani, bil predsednik Stranke mladih Slovenije, deset let pa tudi občinski svetnik v Šentilju. Zdaj sem v bistvu razpet med tri kraje – Ljubljano, Pesnico in Lendavo.«
Od preostalih pomurskih kolegov iz poslanske skupine se razlikujete po tem, da ste imeli pred izvolitvijo še največ političnih izkušenj. Zakaj ste se po toliko letih političnega absentizma odločili za vrnitev na politični parket?
»Tista moja prva politična izkušnja je bila bolj donkihotovska, želel sem spremeniti svet. To si pravzaprav želim še danes. Bil sem v majhni neparlamentarni stranki, ki ni imela teže, razen morda nekoliko na lokalnem nivoju. Smo pa bili vmes jeziček na tehtnici pri nekaterih referendumskih vprašanjih, denimo glede hrvaške meje. Stranko sem prevzel, ko je izpadla iz parlamenta, in se z njo tudi skoraj tja vrnil, a nam žal na koncu ni uspelo. Po osmih letih sem se poslovil in se prenehal ukvarjati s politiko, se preselil v Pince-Marof in začel delati v Hiši sadeži družbe, večgeneracijskem centru Slovenske filantropije v Murski Soboti. Ves ta čas sem poslušal različne pozive s terena, ampak sem vztrajal tudi zaradi družine, da se ji lahko bolje posvetim.«
Potem pa vas je prepričal Robert Golob.
»Prepričala me je celotna zgodba drugačne politike. Nisem se vrnil zgolj zaradi imena Roberta Goloba in stranke kot take. To gibanje je nastalo v času, ko je bilo preveč nekega negativizma, razpihovanja sovraštva med ljudmi, ljudje so bili nervozni. Pridružil sem se, ker sem spoznal kar nekaj ljudi, ki prej niso bili v politiki. Po nekem spletu okoliščin sem kandidiral v Pesnici. Na lendavskem koncu nisem želel, tam smo našli Dejana Süča, v Murski Soboti Tineta Novaka, sam sem tako pristal v svojem okraju, ker ni bilo nikogar, ki bi tam kandidiral. Nisem se niti nadejal, da bom izvoljen, a na koncu sem dosegel dober rezultat, kar pomeni, da v mojem nekdaj domačem kraju še obstaja zaupanje ljudi. Zdaj opravljam to poslanstvo in se trudim po svojih najboljših močeh.«
Preberite še
Odpri v novem zavihku
(S tribune) Norvežani so krivci za navijaško evforijo
Še sporočilo za NZS: Čeprav so Stožice razprodane, še vedno ne dihajo kot Bežigrad ali mariborski Ljudski vrt.
Vam torej ni žal, da ste se vrnili na politični parket?
»Na začetku, v prvem mesecu, mi je bilo, priznam, kar malo žal. Nivo komunikacije v parlamentu je bil … toliko negativizma, nekih napetosti, škodoželjnosti ... Razumem, da smo si nazorsko različni, ampak velikokrat bi lahko vseeno za ljudi našli praktične rešitve. To prerekanje mi ni blizu. Pokonci me drži to, da nas je v poslanski skupini, ki šteje 41 poslancev, kar 37 novincev v državni politiki, različnih spektrov – imamo različne poglede in praktično znanje, to pa skušamo prenesti v politiko. Dokler bo tako, bomo vztrajali. Ko se neke stvari lotim, se je lotim resno. Tudi v parlamentu skušam umirjati razmere in ne biti politično strupen. Včasih se odzovem na stvari, ker me zaboli, in se potem velikokrat debata znajde na trdih temeljih, a tega pravzaprav ne maram.«
Slišal sem, da ste vsi poslanci Gibanja Svoboda na začetku mandata po naročilu Goloba morali opraviti Gallupov test. Ta je pokazal, da ste primerni za vodenje vaših kolegov v poslanski skupini iz ptujske volilne enote.
»Drži. Imam zelo zanimive rezultate Gallupovega testa. Glede vodstvenih kvalitet in sprejemanja odločitev morda nisem tako zelo odločen in neposreden, sta pa moji največji vrlini povezovanje in inkluzivnost. Test je zelo širok, 200 ali več vprašanj. Ravno individualnost mi je bila zadnja od 34 vrlin. Očitno sem tako tudi prepričal premierja, da mi je zaupal mesto vodje ene od osmih volilnih enot. Mi pomagamo vodji poslanske skupine Borutu Sajovicu, ki je res pravi vodja, z lokalno koordinacijo. S poslanci iz naše volilne enote tako skušam biti nekoliko bolj v stikih in tudi glede kakšnih tematik opraviti regionalne debate. Gallupov test se mi je zdel koristen, saj sem tako lahko spoznal tudi druge kolege, kaj so njihove vrline in kje jim mogoče kaj šepa.«
Ne moreva mimo katastrofalnih poplav, ob katerih so v Pomurju v ospredje postavili projekt ureditve visokovodnih nasipov ob Muri. Vemo, da se je zataknilo zaradi zahtev naravovarstvenikov. Poslušal sem vas v državnem zboru, ko ste obravnavali novelo zakona o odpravi posledic naravnih nesreč, nekako ste postavili varnost ljudi in premoženja pred naravo.
»Poudaril sem tudi, da sem velik zagovornik živali in rastlin ter se zavedam, da potrebujemo biotsko raznovrstnost. Morda bi bilo treba kakšno stvar preseliti s tistega območja in tako urediti stvari. Tu pri Hotizi in naprej pri Bistrici, kjer je nasip puščal, so bili problematični neka bela vrba, vrsta ptice in zel, ki bi jo bilo treba preseliti in nasip urediti. Živim v vasi Pince-Marof. Dva dni smo utrjevali nasip pri Benici, k sreči je bil pred leti povišan in voda ni šla čez, morda smo tudi na nesrečo ljudi v Bistrici mi imeli srečo, da nas ni poplavilo. Sproti bi bilo treba urejati struge in nasipe, hkrati pa prednostno urediti prostorsko umeščanje, da na neprimernih mestih ne postavljamo objektov, tako bivalnih kot gospodarskih. Moramo se zamisliti, ali ima smisel vztrajati ali pa se umakniti od struge.«
Bi dali svoj podpis za morebiten amandma k interventnemu zakonu v nastajanju, če vlada pospešitve projekta ne bo že eksplicitno navedla v samem zakonu?
»Menim, da je treba poslušati stroko, ki pa bi morala imeti tudi stik s terenom in poslušati ljudi, ki živijo tukaj. Jaz sem denimo že 15 let tukaj in sem zdaj že tretjič delal na nasipu, in to na istem odseku. Nimamo dovozne poti, to je recimo en problem. Kmetje orjejo povsem do nasipa, spet ne moreš zraven. Take stvari je treba urejati. Saj ne gre povsod samo za višanje nasipov, ampak tudi utrjevanje, vzdrževanje. Visok sem 1,75 metra, vse zeli, ki tam rastejo, so mi segale do glave. Tudi prepuste, ki so narejeni za dvoživke in druge, je treba urejati sproti in vzdrževati, da imamo lahko varne nasipe. Hkrati pa bo res treba razmišljati o podnebnih spremembah, vedno bolj divje vreme imamo in temu primerne so tudi posledice.«
Preidiva na problematike, ki so vam že zaradi osebnih in kariernih izkušenj zelo blizu. Ste predsednik slovenskega rejniškega društva in tudi sami izhajate iz rejniške družine. Je na tem področju v državi vse urejeno tako, kot bi moralo biti?
»Rejništvo v Sloveniji je dobro urejeno, a daleč od tega, da bi bilo vse idealno. Sloni namreč na altruizmu in teče na pogon neke dobrosrčnosti. Za osnovne stroške je poskrbljeno, ni pa poskrbljeno za izvajalce rejništva, v veliko primerih tudi ne za otroke, ki živijo v rejniških družinah. Že to, da imajo stalno bivališče v svoji biološki družini. Gre za začasen ukrep, a ti ukrepi se zgodijo zelo pozno, ko so družinske razmere že kritične in jih je težko urediti za nazaj, da bi se otroci lahko vrnili. Rejništvo bi bilo morda treba načrtovati nekoliko drugače, da bi se posamezne praktične zadeve za otroke in družine lahko urejale neposredno v pristojnosti rejniških družin. Na ministrstvu za delo smo vzpostavili delovno skupino, da bomo skušali doreči spremembe zakonodaje. Sodelujemo tudi s fakulteto za socialno delo, centri za socialno delo in skušamo z rejniškimi družinami najti čim bolj praktične rešitve.«
Težave so tudi na področju osebne asistence.
»Sistem osebne asistence je marsikomu olajšal življenje. Država navsezadnje obstaja, da ljudem olajša življenje, ni pa njena naloga, da popolnoma prevzame skrb za nekoga. Ob vzpostavljanju sistema osebne asistence so bile nekatere stvari slabo dorečene. Vstopne točke, te komisije denimo, in samo financiranje količinsko ni bilo določeno. Niso bile določene medicinske diagnoze, ki so potrebne za pridobitev pravice, in tako se je v sistemu znašel marsikdo, ki bi bolj spadal v sistem dolgotrajne oskrbe. Ta je sedaj na novo vzpostavljena in upam, da bomo nekatere ljudi preselili na polje dolgotrajne oskrbe ter tako uredili tudi sistem osebne asistence, da ne bo prihajalo do zlorab, a da bodo tudi ljudje dobro oskrbljeni. Seveda morajo vzdržati tudi stroški – sprva je bilo za sistem osebne asistence predvidenih 8 milijonov evrov na leto, zdaj smo že pri 200 milijonih. Če se bo ta eksponentna rast nadaljevala … državni proračun enostavno ne zmore vsem, ki imajo status invalida, omogočiti osebne asistence.«
Omenili ste dolgotrajno oskrbo. Zakon je bil nedavno vendarle sprejet, čeprav je pomislekov veliko. Tako glede uvedbe prispevka kakor tudi dodatnih obremenitev centrov za socialno delo. Je po vašem mnenju zakon optimalen?
»Optimalen zagotovo ne, saj se že 20–30 let pogovarjamo o tem in nikoli ni bilo konsenza ter ga tudi ne bi bilo, če tega ne bi enkrat presekali in rekli, toliko bomo dali iz proračuna, 240 milijonov, nekaj iz zdravstvene in pokojninske blagajne, nekaj pa tudi iz prispevka posameznikov. Po navadi smo priča temu, da kjer ni prispevka, tudi ni odgovornosti, hkrati pa javne finance ne bi vzdržale tolikšnega stroška. Prispevek v višini enega odstotka ni velik, pri 700 evrih pomeni sedem evrov, kar ljudje porabimo na mesec za kavice. Če se bo pokazalo, da nekatere stvari niso v redu, jih bomo še uredili. Centri za socialno delo bodo vstopne točke, ker imajo najboljši pregled nad tem, in jih bomo tudi kadrovsko okrepili. Tudi domovi za starejše in druge vstopne točke bodo pomagali pri ugotavljanju razmer, končno oceno pa bodo dali nato centri za socialno delo.«
Ste tudi član odbora za pravosodje. Je v Sloveniji sodstvo neodvisno? V oči denimo bodejo nedavni prizori prijetnega socializiranja najvišjih predstavnikov sodne veje oblasti z osebami, ki so obremenjene z najrazličnejšimi postopki.
»Težava je v tem, ker je Slovenija majhna država, v kateri vsak nekoga od nekod pozna. Potem bi se moral nekdo na takem položaju očitno odreči vsem svojim osebnim povezavam, kar je težko uresničljivo. Prav pa je, da te povezave ne vplivajo na kakovost opravljenega dela. Menim sicer, da je v Sloveniji sodstvo vseeno še premalo neodvisno, ampak predvsem zaradi zapovedane procedure. Sodniki nimajo možnosti samostojnega odločanja na podlagi vsebinskih stvari, na koncu se stvari odvijejo postopkovno, velike ribe pa po navadi ne odgovarjajo. Menim, da bi bilo treba spremeniti postopke, in ministrica za pravosodje nam je za jesen obljubila reformo pravosodja – spremembo zakonov glede delovanja sodne veje oblasti. Želim si, da bi delovali bolj po vzoru nemškega ali celo islandskega pravosodja, kjer so v posameznih primerih, tudi če ni natančnega dokaza ali če je kaka luknjica v postopku, obsojali na podlagi znanih dejstev. Tudi mi moramo priti do tega, da bodo ljudje imeli občutek, da če se nekdo znajde na krivi strani zakona, za to tudi odgovarja, ne pa da imamo kup afer, a nobena nima epiloga.«
Ker prihajate iz kraja blizu avstrijske meje, vam je še toliko bolj znana težava delavcev migrantov. Verjetno se strinjate, da bi bilo pametno in smiselno te ljudi dobiti nazaj, ker jih konec koncev veliko opravlja delo na področju socialnega in zdravstvenega varstva, kjer imamo hudo kadrovsko stisko.
»Zmeraj je bila glavna težava v plačni blokadi javnega sektorja. Marsikdo pri nas javni sektor razume le kot ministrstva, urade in občine, a gre za zelo široko stvar – je celoten sistem zdravstva, šolstva, sociale, policije … Ti ljudje pa so zelo slabo plačani. Velik absurd je bil ZUJF iz leta 2012, to se nam sedaj vrača kot bumerang. Politika se je vedno šla neko umazano igro, češ da javni sektor živi na račun zasebnega. Ne, oba polnita proračun. Te stvari je treba trezno in realno naslavljati. Če bomo dosegli višji nivo plač, tudi tistih najnižjih, bomo lahko koga pripeljali nazaj. Res pa je, da so znotraj sistema tudi velike razlike. To sedaj naslavljamo s plačno reformo, a v ozadju so področni sindikati, kjer jih je ponekod tudi več različnih, ki se niti med sabo ne morejo dogovoriti, zato je to usklajevanje še toliko težje.«
Dolga leta ste bili predsednik stranke mladih – v starajoči se družbi danes mladi tvorijo vedno manjši odstotek. Se lahko zgodi, da se bo politika prenehala ukvarjati z mladimi, ker bodo postali nepomembna volilna baza?
»Predvsem ta občutek za skupnost, za družbene vrednote, za to bi morali več narediti, da smo odgovorni tudi za svoje družinske člane, svojce in ne prelagamo vsega tega bremena na državo. Ta egoizem, ki je zakoreninjen v individualizmu, moramo preseči in se hkrati organizirati tako, da bomo imeli občutek za človeka na robu družbe. V času teh groznih poplav se je zelo izkazal sistem civilne zaščite, zunaj tega sistema pa deluje solidarnost. Na dolgi rok je treba ljudem privzgojiti to kulturo medsebojne pomoči.«
Povejva še kaj o občini, v kateri ste si ustvarili dom in družino. Ali z županom in kratkotrajnim poslanskim kolegom sodelujete dobro, ne glede na to, da politično nista na istem bregu?
»Moram reči, da, sploh v zadnjem obdobju poplav sodelujeva korektno. Sam bi si pa želel, da bi tudi župan in njegova garnitura dobro sodelovala z našo svetniško skupino. Gibanje Svoboda ima namreč pet svetnikov v lendavskem občinskem svetu, ampak tako kot v Občini Šentilj doživljamo neko blokado sodelovanja, zato je tudi meni kot poslancu težko še bolj tvorno sodelovati z župani. Ob teh poplavah je treba videti, kje bodo občinske prioritete v prihodnje. Tudi glede ceste ob nasipu in glede prepustov, ki puščajo, sva govorila z županom, v prihodnje bova še marsikaj dorekla. Želel bi si pa, da na lokalni ravni ne bi bilo preostre delitve po strankarski pripadnosti.«
