V Gledališču Park so nedavno predvajali dokumentarni film o poslednjih še živečih žrtvah nacističnega rasnega eksperimenta Lebensborn režiserke Maje Weiss z naslovom Zajeti v izviru – Slovenski otroci Lebensborna. Nacistični program Lebensborn je zasnoval Heinrich Himmler in je bil namenjen širitvi arijske rase. Sprva je bil zastavljen kot mreža materinskih domov in porodnišnic, v katerih so se lahko rodili »rasno ustrezni« nezakonski otroci, pozneje pa so se vanj stekali nasilno ukradeni dojenčki, ki jih je okupatorska vojska po dekretu idejnega vodje ugrabljala na Poljskem, Češkoslovaškem, v Ukrajini in tudi v Sloveniji, na Spodnjem Štajerskem. Večina teh otrok je bila oddana v posvojitev nemškim parom, ki so bili vsaj na videz zvesti nacističnemu režimu. Okrog 30 »rasno ustreznih« slovenskih otrok je bilo v Lebensborn vključenih leta 1942.
Poslednji pričevalci rasnega eksperimenta
Preberite še
Odpri v novem zavihku
2. SNL: "Zlati" gol Igreca v 88. minuti pripeljal Nafto na korak do elite
Na uvodni tekmi 28. kroga druge lige so nogometaši vodilne Nafte v Kranju premagali Triglav, bilo je 1 : 2, in imajo zdaj pet točk prednosti pred drugim Primorjem, ki mora še odigrati svoje srečanje. Po tem krogu ostajata do konca prvenstva samo še dva kroga.
V filmu spremljamo zgodbe štirih slovenskih otrok: Ingrid von Oelhafen (Erike Matko) iz Nemčije, Hayma Henryja Heyderja (Vilija Goručana) iz Kostarike, Franca Zagožna (Franza Chantraina) iz Belgije in Ivana Acmana (Hansa Ferdinanda Ritterja) iz Slovenije.
Štirje protagonisti so poslednji pričevalci tega grozljivega rasnega eksperimenta, za katerega odgovorni niso bili nikoli kaznovani. Vsak od njih v filmu pripoveduje o odkrivanju svojega resničnega izvora, sprejemanju resnice ter iskanju pomiritve. Ingrid von Oelhafen denimo pove, da je dolgo sovražila svojo mamo, ker se ji je zdelo, da ni mogla biti dobra mama, če ni iskala svojega otroka. Na koncu njene zgodbe v filmu jo vidimo v Sloveniji, v Rogaški Slatini, pred hišo, kjer se je rodila. Izvemo, da ko so nacisti aretirali družino Matko in jo potem izpustili, so namesto tretjega otroka, torej Erike, izpustili drugo deklico. Zato obstajata dve Eriki Matko – tista, ki je živela v Rogaški Slatini in ni bila Erika, in Ingrid, »prava« Erika.
Poleg omenjenih v filmu govori tudi Gisela Heidereich, hčerka Emilie Edelmann, ki je bila v nürnberških procesih ena od zaslišanih zaradi sodelovanja v Lebensbornu, in sicer je popisovala zdravstveno stanje otrok. Nihče od zaslišanih v zvezi z zadevo Lebensborn takrat ni bil obtožen, saj je bilo v tistem času premalo dokaznega gradiva, zato so zločini ostali nekaznovani. Kot v filmu pove Heidereichova, ji je mama mnogo let kasneje povedala, da bi še enkrat naredila isto, češ da so na ta način pomagali tistim, ki niso mogli imeti otrok. S pomočjo vseh teh portretov film opozarja na podobne grozote, ki se v tem zgodovinskem trenutku dogajajo v Ukrajini.
Nihče ne pristopi z lahkoto
Projekciji filma je sledil pogovor z režiserko Majo Weiss. Prvi film s to tematiko z naslovom Banditenkinder – Slovenskemu narodu ukradeni otroci je posnela leta 2014. »S tematiko pa sem se prvič srečala leta 2011, ko me je predsednik Društva taboriščnikov – ukradenih otrok Janez Žmavc poklical in me kot dokumentaristko nagovoril, da so ukradeni otroci v odhajanju in da ni nekega dokumenta, s katerim bi bila zabeležena njihova zgodba. Takrat sem prvič slišala zanje in pozneje, ko je bil film narejen, ugotovila, da je bila ta zgodba razen štajerskega konca v bistvu večini neznana. Čeprav sem slišala za Lebensborn, nisem vedela, da so tudi slovenski otroci del tega, in zdelo se mi je, da bi to moralo biti zabeleženo. Film je táko orožje, ki ga lahko vidi veliko ljudi, in potem ta zgodba postane del nas,« je dejala.
Z gledalci je delila drobce s snemanja, med drugim se je dotaknila pripravljenosti za sodelovanje omenjenih protagonistov v filmu. »Gre za težke teme, h katerim nihče ne pristopi z lahkoto. Ko smo jih leta 2021 vprašali, ali bi želeli sodelovati, so vsi privolili. Vidimo pa skozi film, da je bil ta proces sprejemanja, kdo so in od kod prihajajo, bistveno daljši. Ko je leta 2007 Georg Lilienthal (pionir raziskovanja Lebensborna) kontaktiral Vilija Goručana, vidimo, da še ni bil zrel oziroma se s tem ni bil pripravljen soočiti.« Goručan je nameraval obiskati Slovenijo leta 2022, zanj so že imeli kupljene letalske vozovnice, vendar je zbolel in oktobra 2022 umrl.
Po vojni pozabljeni
Otroci Lebensborna so po vojni doživeli različne usode. Franca Zagožna so poiskali sorodniki in vložili zahtevek za njegovo vrnitev. V filmu pripoveduje, kako njegov krušni oče ni mogel dojeti, da je njegov biološki oče še živ, saj je bilo v Frančevih dokumentih napisano, da je sirota brez obeh staršev. To priča o tem, da je takratni režim v Nemčiji skušal skriti pravi izvor otrok. Posvojiteljem so rekli, da so sirote, ki so jih recimo rešili v bombardiranju Leipziga, in da so to nemški otroci oziroma otroci nemškega rodu.
Posvojitelji so bili blizu režimu. Oče Hayma Henryja Heyderja je bil sorodnik Heinricha Himmlerja in mu je v pismu napisal, da so hvaležni za otroka, ki so ga dobili, in da ga bodo vzgajali v duhu nacizma. Veliko otrok se je vrnilo na pogorišča, mame so npr. umrle v Auschwitzu, očetje so bili postreljeni in otroci so ostali sami. Povojni čas je nanje pozabil, šele samostojna Slovenija jih je priznala kot žrtve nacizma in jim dala manjšo odškodnino. Se pa slovenski otroci Lebensborna še danes vsako leto srečujejo v Celju.
