Velik otok se mi je zdel neverjetno daleč, tam nekje na skrajni desni strani takoj pod ekvatorjem je bil. In tam daleč je ostal tudi v mojih mislih, vse dokler nismo mnogo let kasneje, že virtualno, surfali po zemeljski obli in se začeli tako rekoč sprehajati po soseskah. Takrat sem znova naletela nanj. Nova Gvineja je bila nekaj klikov stran. Prvi zadetki so razkrili, da gre za drugi največji otok na svetu, ki je skoraj simetrično razdeljen na zahodni, indonezijski del, imenovan Papua, ter vzhodnega – Papua Nova Gvineja. Mediji so pisali o papuanskem konfliktu, popotniki o potapljaškem raju, na fotografijah so se dičile neskončno lepe osamljene plaže in prostrana džungla. Tudi zato sem nekaj let kasneje, minuli september, pristala na Papui, natančneje v indonezijski provinci Jugozahodna Papua. In bolje ne bi mogla storiti. Svoje ljubezni do Indonezije in njenih skrivnosti ne morem skriti in menila sem, da me tam ne more več veliko presenetiti, a sem tudi tokrat ostala odprtih ust.
Zadnji raj na zemlji
Otočje Papue je zaradi svojega izoliranega in težje dostopnega položaja dolgo veljalo za zadnji raj na zemlji z edinstveno in neokrnjeno lepoto, ki ga množični turizem in urbanizacija še nista povsem spremenila ali uničila, kar je omogočilo ohranitev edinstvene flore in favne. Ker pa so spremembe edina stalnica, jim tudi temu skritemu biseru ni uspelo ubežati, saj je pred kratkim vzpostavljena letalska povezava med priljubljenim Balijem in Papuo postavila vsa čudesa tega območja tako rekoč na dlan popotnikov. Ni besed in ni fotografij, ki bi lahko povzele to nenavadno lepoto, zato bo to predvsem čustven zapis o podobah, ki jih je ujelo moje oko in uho – pod in nad vodo, o okušanju hrane in spoznavanju novih okusov, o čudenju nad plemenskimi rituali, o vsakdanu domorodcev in temeljitem premisleku o sreči in življenju na splošno.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
(FOTO) To so zmagovalne ekipe turnirja v Bakovcih
Nogometna šola (NŠ) Bakovci Rakičan je v telovadnici OŠ Bakovci pripravila dvodnevni turnir v dvoranskem nogometu za štiri mlajše selekcije.
Kraljestvo štirih kraljev
Obalno mestece Sorong, kjer smo pristali, je hkrati tudi pomembno pristanišče, iz katerega se izpluje v kraljestvo štirih kraljev (Raja Ampat v originalu), sveto deželo za potapljače. Ta arhipelag je eno izmed biotsko najbolj raznolikih območij na svetu, kar ga dela izjemno pomembnega za ohranjanje morskih ekosistemov, in je del koralnega trikotnika, kjer se srečujejo tri glavne oceanske površine. Sestavljen je iz več kot 1500 manjših otokov, grebenov in koralnih sistemov, ki so dom številnih vrst rastlin in živali, tako morskih kot kopenskih. Ime izhaja iz lokalne legende, ki govori o štirih bratih, ki so obvladovali štiri glavne in največje otoke v regiji: Waigeo, Misool, Salawati in Batanta.
Že iz letala je bilo vidno, da pristajam sredi rajskega otočja, odetega v nešteto odtenkov čiste turkizne vode. Ob prvem stiku z domačini se mi je najprej zazdelo, da sem pristala nekje na obalah podsaharske Afrike, ne pa v Indoneziji. Avtohtoni Papuanci namreč nimajo azijskih potez, so temnopolti in imajo kodraste lase.
Kot velika ljubiteljica snorkljanja sem za bazo izbrala največji otok izmed štirih – z zeleno džunglo obrasli Waigeo. Za devetimi gorami in devetimi vodami se v nedrjih tega otoka skriva Modra reka (Kali biru). Pravljično frazo je mogoče razumeti skoraj dobesedno, saj vodi pot do tega čudovitega kraja čez več hribov skozi džunglo, zajema prečkanje delte in rokavov ta iste reke, brodenje po njeni strugi nasproti toku, a je vredna vsakega napora ob 40 stopinjah, saj se konča z nebeškim pogledom na Modro reko sredi bujnega zelenja, ki ponuja s svojimi 23 stopinjami v tropih tik ob ekvatorju neverjetno osvežitev. Nenavadna modra barva je posledica mineralov v vodi in je najmanj tako fascinantna kot naša Soča. Čarobnost prostora povečajo številni metulji, ki se zadržujejo nad gladino vode, in preleti eksotičnih ptic, med njimi tudi endemične, veličastno živopisne rajske ptice.
Pravljično pa je tudi pod morsko gladino. V teh vodah živi več kot 1500 vrst rib, 600 vrst koral, kar je več kot 75 odstotkov vseh vrst koral na svetu, ter več kot 1000 vrst školjk, 17 vrst morskih sesalcev, različne vrste morskih psov, posebnih želv. Videti je mogoče jate delfinov, mant in skatov, endemične vrste jastogov in drugih večjih ter manjših morskih organizmov, tudi morske krokodile – zadnje mi je bilo na srečo prihranjeno. Kamor ti seže oko, se ti v vidnem polju smuka nekaj pisanega, tako da le stežka dohajaš vse dogajanje v tem podmorskem kraljestvu. Prvič sem bila priča taki raznovrstnosti in količini morskega življa na kupu. Prvič mi je bilo med nočnim plavanjem dano uzreti modri morski plankton, ki ustvari magične trenutke v toplem morju, s svodom odlično vidne mlečne ceste nad sabo.
Prvič po dolgem času pa sem si tudi povrnila vero v dobro ljudi. To je kraj srečnih otrok in najbolj prijaznih ljudi na svetu. Opazovala sem vaške otroke in najstnike, ki so se od sončnega vzhoda do zahoda brezskrbno družno igrali na plaži. Glasen smeh ob nagajivostih, kriki sreče in otroško petje so odmevali ves nedeljski dan, ko ni bilo šole. Brez mobitelov, tablic, plastičnih igrač in stalnega nadzora staršev. Z obale so bili poklicani na kosilo, ki je bilo postreženo v senci mogočne kokosove palme, večerjo pa so na obali pripravili otroci in starši na improviziranem žaru. Hrana je bila na prvi pogled enolična – vsakodnevno ribe z žara in riž s prilogo, pa vendar najokusnejša, kar so jo kdaj okusile moje brbončice. Elektrike na veliko otokih ni ali pa je na voljo le nekaj ur na dan, zato so vse ribe sveže in je čas kosila ter večerje odvisen od prihoda z ribolova. Vse skupaj je pripravljeno s svežim kokosovim maslom, ki ga gospodinje prav tako pripravljajo svežega in sproti, tako kot začimbe, ki jih nabirajo. V posesti razen skromne bambusove hišice in manjšega vodnega plovila v obliki deblaka nimajo nič, pa vendarle se zdi, da imajo vse. In še tisto malo, kar imajo, bi podelili s tistimi, ki imajo več. Redko kot dinozavri.
Trk plemenske tradicije z modernizacijo
V indonezijski Papui so še vedno močni vplivi tradicionalnih plemenskih verovanj in kulturnih praks, kljub temu da so jih v času kolonializma pokristjanili in da je moderna tehnologija prodrla že vsepovsod. V pretežno muslimanski Indoneziji so muslimani tukaj v manjšini. V oddaljenih goratih območjih je še vedno prisoten animizem, ki vključuje čaščenje narave in prednikov. V urbanih predelih pa se tradicija ohranja v spomin kulturni identiteti. Enega takih slavij sem se udeležila tudi sama, oblekli so me v tradicionalna oblačila iz naravnih vlaken, porisali obraz in telo, okitili s školjkami in perjem ter opremili s kopjem, preden smo zaplesali ob spremljavi bobnov. V daljni preteklosti je eno takih obredij vsebovalo tudi ritualni kanibalizem, prebadanje in tetoviranje telesa ter druge manj prijetne vidike obredja ob prehodih obdobij življenja. Tokratno radostno srečanje lokalne skupnosti, prikaz navad prednikov in kraljevsko veseljačenje meščanov mesteca, kjer je revščina otipljiva, me je navdalo z upanjem, da bomo znali najti srečo v majhnih stvareh, v empatičnih vezeh skupnosti in da tovrstna povezanost ne bo postala le stvar preteklosti, kot je na srečo to postal kanibalizem.
